Suzin svet

Otroci, oropani smeha

Otroci, oropani smeha

Piše Suzi Pertot / Sinovi virtualnega sveta, ujetega v mrežo sivine

Weissensee, Belo jezero, je cilj, ki ga obožujem. Zaradi barve, zaradi vode, ki je poleti topla kot v Mediteranu, zaradi neizsanjanih gora in steza, ki vodijo do gozdov brez konca. Vsako leto se vsaj enkrat vrnem tja, da zaplavam v modrini, ki sem jo sanjala, ko sem iskala dom in sem si domišljala, da hiše na tej elitni lokaciji niso tako nedostopno drage, kot so v resnici. Naivnosti sledi vedno razočaranje, a kljub temu še vedno rada sedim na belem prodnatem bregu in sanjam o jezeru. Zdaj vem, da tudi tu življenje ni idealno. Pozimi divjajo viharji, vlaga je skozi na udaru, vetrolomi uničujejo gozdove, mesto s trgovinami in raznimi uslugami je daleč… Predvsem pa niti Belo jezero ni tisto, kar skušajo prikazati nam turistom. Iz leta v leto je voda, ki jo na začetku sezone župan pije iz kozarca, da bi dokazal, kako je jezero čisto in okolica neokrnjena, vse bolj onesnažena. Ko gre mimo parnik ali ko zaplavaš, ostajajo na površju pene, ki pričajo, da se kljub strogim zakonom pralni praški iz odtokov iztekajo v čarobno modrino Belega jezera. Vse sanje se prej ali slej končajo, tudi sanje o Belem jezeru. Množični turizem, tam, kjer ni industrije ali intenzivnega kmetijstva, z enako neizprosnostjo uničuje naravno bogastvo.
Pa sem vseeno tu, nekega avgustovskega dne, ki naj bi bil jasen in vroč. Voda je mirna, vasi in gozdovi se zrcalijo na modri gladini. Jezero iz primeža hrupnih turistov beži med nedostopne, z mahom porasle skale. Hitim razgrinjati brisače in sem takoj v vodi. Plavanje je del mene, je nuja. Brez vode ne morem, pa naj si bo jezero, morje ali rečni tolmun. Brez vode ni poletja. Neznansko lepo mi je, ko se prepustim modrini, ki se ob bregu spaja z zeleno, gledam gore, zamišljam si stokrat prehojene steze, predajam se jezeru, ki izginja v smrečju in belih zalivih. Voda je ravno prav topla, sonce me vabi v objem, le na obzorju grozijo oblaki. Upam, da ne bo spet nevihta, saj je letošnje poletje prekrižalo že vse moje pohodniške načrte. Dežuje praktično vsak popoldan, brez premora.
Sonce, žal, kmalu izgine v sivini, nekje daleč pod vrhovi zagrmi. Niti poldan ni. Nevihta je že tu in prve kaplje skalijo negibno gladino jezera. Dežuje in voda se peni kot za stavo. Sanje o Belem jezeru se utapljajo v izpustih stoterih hotelov, penzionov in manjših počitniških hiš. Preveč nas je. In preveč zahtevamo. Potratni in neusmiljeni požiramo ta svet, ne da bi sploh znali ceniti njegove lepote. Jezero se peni, dežuje nežno in tiho, nebo sivi, le modrina valov se ne pusti skaliti. Čas se vije počasi, z možem se tiščiva pod napuščem lesene strehe starega senika, kamor sva se zatekla z Lučko in Nino. Nenadoma se na travnik pripelje popolnoma premočena družina kolesarjev. Kar veliko jih je, dedek in babica, dva vnuka, pa še mama in tata seveda. Vse naokoli ni nobenega zavetja razen senika, kamor sva se že midva skrila pred ujmo in dedek naju zaprosi, naj družini odstopiva del našega zasilnega zavetja. Kmalu nas je ob lesenem vhodu kar veliko, družina razgrne volneno odejo na zaprašene deske, vsi si sezujejo čevlje, odrasli in otroci se stisnejo pod streho. Midva pa se jima umakneva, tako da jim ni pretesno. Dežuje brez premora, otroke že zebe, midva se stoje stiskava ob steno. Do pogovora nam ni. Njih je veliko in ne potrebujejo naše družbe, midva z možem pa slabo obvladava nemščino in jaz sem še preveč zaspana, da bi se trudila s tujimi besedami.
Otrokoma kmalu postane dolgčas, babica iz nahrbtnika potegne malico. Jabolka, piškoti, čokolada, vsega je na pretek, odeja je polna dobrot, a nihče ne je. Nama seveda ne ponudijo, Nemci so precej zadržani in samosvoji. Psa sicer cedita sline, a se olikano obvladujeta, kot bi razumela, da družina ni ljubiteljica živali. Hrana ostaja, nekaj drobtinic gre v travo, drugo v nahrbtnik, iz katerega otroka potegneta vsak svoj mobilni telefonček in kmalu sta do ušes zatopljena v računalniške igrice. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

23.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!