Osrednja proslava v spomin na bazoviške junake

Če se je lanska osrednja proslava na Bazovski gmajni nečastno zapisala v zgodovino slovenske manjšine zaradi napada, ki ga je bila s strani nekaterih protestnikov iz Slovenije deležna tedanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, se bomo na letošnjo Bazovico preprosto spomnili zaradi tega, ker je dejansko potekala v skladu s svojo sporočilnostjo: k temu pravšnemu vzdušju so prispevali vsi nastopajoči, zlasti osrednji govornik Marko Kravos  in tržaški župan Roberto Cosolini. To je bilo prvič, da je tržaški župan neposredno nastopil na osrednji proslavi in tako potrdil uradni in javni poklon Trsta prvim antifašistom v Evropi, našim fantom Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču.
In ravno Cosolini je v svojem nagovoru spomnil, kaj je fašizem sploh bil: s svojo raznarodovalno politiko je zlasti v naših krajih pokazal najhujše zobe, ki so v slovensko in hrvaško narodno tkivo najprej zarezali s političnim zatiranjem, nato še s telesnim obračunavanjem. “Štirje bazoviški antifašistični mučeniki naj nas vselej spomnijo, kaj pomenijo svoboda, spoštovanje, solidarnost, medetnično razumevanje”, je dejal župan. Te vrline naj nam bodo za zgled predvsem danes, ko se zaradi posledic finančne krize in posledične socialne mržnje drugačnega najraje istoveti za sovražnika. Na poti kohezijskega sodelovanja naj nadaljujeta sosednji državi, Italija in Slovenija: tak odnos bo nedvomno pozitivno učinkoval na družbeno in državljansko sožitje v naših krajih. Župan je poudaril, da v sedanji “demokratični in zedinjeni Evropi” narodnost ni več pretveza za morebitne mejne razprtije, temveč je vrlina, ki jo ščiti državljanska pravica republikanskega kova. Za Cosolinija je bilo to razmišljanje odskočna deska, s katere se je podal v jasen in glasen napad na separatistične težnje nekaterih tržaških dejavnikov, po mnejnu katerih Trst ne bi bilo svobodno mesto: “Prepričano poudarjam, da je Trst svoboden in osvobojen. Tak je tudi zato, ker so zanj kri prelili štirje bazoviški mučeniki in ostali pripadniki odporniškega gibanja”, je dejal tržaški župan.
Predsednik Odbora za proslavo Bazoviških junakov Milan Pahor je v svojem uvodnem pozdravu poudaril, da se je Bazovica v letih iz kraja trpljenja prelevila v prostor sožitja in miru ter obenem postala tudi del italijanskega antifašističnega spomina. Prav zato je naštel tri ključne zahteve, ki bi jih morala italijanska država izpolniti: spomenik na gmajni naj postane spomenik državnega pomena, naj se z revizijo prvega tržaškega procesa štirje junaki proglasijo za nedolžne ter naj se usposobi prost dostop do openskega strelišča, na katerem je bilo leta 1941 ustreljenih pet slovenskih antifašistov. Pahor je obenem spomnil, da je tokratna Bazovica potekala v znamenju treh pomembnih sedemdesetletnic, in sicer padca fašizma 25. julija, kapitulacije Italije 8. septembra in vseslovenske vstaje septembra 1943.
Tudi letošnji parter častnih gostov je bil res bogat. Poleg županov oziroma predstavnikov okoliških občin so bili na gmajni prisotni poslanka Tamara Blažina, deželna svetnika Igor Gabrovec in Stefano Ukmar, predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka (SKGZ je zastopal Marino Marsič); Slovenijo so zastopali državni sekretar Boris Jesih, veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, konzulka Eliška Kersnič Žmavc, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel in minister za kulturo Uroš Grilc, ki je pri govorniškem pultu nagovoril množico z mislijo, da so bazoviški junaki priče pomena vztrajanja v svojih prepričanjih in zato neposreden zgled vsem. Minister je poudaril pomen dostojanstva, ki so ga bazoviški junaki izkazali s tem, da so vztrajali pri stališču, da slovenska kultura ni tujek, ampak ima zgodovinsko pravico, prezira, ki ga je fašistični režim kazal do njih, pa niso nadomestili s prezirom do italijanskega naroda. “Pri tem so dokazali svojo človečnost in razsodnost, in to je njihova velika moralna zmaga”, je dejal Grilc.
Ker mora Bazovica po želji prirediteljev soditi tudi v sklop italijanske antifašistične zavesti, že vrsto let se na odru vrstijo tudi italijanski govorniki. Letos je Odbor povabil goriškega zgodovinarja Daria Mattiussija, ki je usodo bazoviških žrtev vstavil v tedanje zgodovinsko dogajanje. Poudaril je, da so bila dejanja primorskih rodoljubov reakcija na preganjanje, a tudi gesta ponosa in poziv k upanju, zato jih je treba postaviti ob bok mnogim junakom tako imenovanega italijanskega “Risorgimenta” oziroma preporoda iz 19. stoletja. “Dolžnost spomina ni le domena države ali šole, je stvar vseh, kot tudi rast kulture spoštovanja in različnosti”, je dejal Mattiussi in dodal, da moramo pravice drugih čutiti za svoje: “Le tako bomo na pravšnji način častili Bazoviške junake”.
Pesnik Marko Kravos je s svojim tankočutnim čopičem izrisal podobo bazoviške proslave, na katero se iz leta v leto vrača množica preprostih ljudi (posebno misel je namenil ženski polovici, ki je po njegovem mnenju prevečkrat nevidna stran meseca), zaverovanih ljudi, za katere je “spomin na naše žrtve svet”. Ta spomin nas v zasebnosti nagovarja, “da ne opustimo teh dejanj, ki nas kot civilno družbo držijo skupaj, nam dajejo težo in pomen”. Iz teh vezi in obredij rase človeški osebek v osebo, ki se zaveda svoje odgovornosti in zvestobe za naprej in za nazaj. “Da zrase v človeka z občutljivostjo, sočutjem… ” Bazovica je po Kravosovem mnenju človeška potreba “po vrtu spomina, ki ga je treba rahljati in vanj vedno znova sejati, saditi, negovati: da bo cvet in sad v veselje in prid. Da bodo izročilo, jezik, duhovna dediščina in etični čut v ponos in samozavest”. Da bodo te vrline v zavetju pred burjo in neurji, ki se od časa do časa razdivjajo med posamezniki, med družbenimi skupinami in skupnostmi, med narodi, državami, kulturnimi celinami sveta. “Ker je treba s tem pridelkom spomina obvladati agresivnost, ki je zakoreninjena v genetskem spominu človeštva, v vseh nas” in krepiti z dobro besedo, s prizanesljivo gesto seči bližnjemu v dlan. To je treba početi na gmajni, “ki tudi etimološko pomeni skupni prostor, kraj, kjer ljudje usklajujemo svoje občutke in upe, kjer se spogledamo, ker želimo vedeti drug za drugega. Samo to je kruh sožitja, to je ključ v prihodnost za mikrokozmos med Krasom in morjem in za planet Zemlja”. Le v primeru, da bomo ostali “ljudje z gmajne, ki vedo drug za drugega”, se bomo po Kravosovem mnenju lahko postavili nasproti zlasti družbenim ujmam sedanjega časa. “Kras in gmajna se zaraščata, se odevata v barve letnih časov, ker se na njej ohranja prst: kot se v človeškem srcu nabira zemlja, iz katere rasejo človeška vest in samozavest, človeška solidarnost. Ta prst je zapuščina za današnji čas”, je dejal govornik in svoj poseg sklenil s prepričanjem, da je Bazovica “še danes rdeča prst, kulturna krajina, srčna ozemljenost naše, slovenske človečnosti”. Takrat je bil na gmajni pred spomenikom junakov, ki so ga krasili venci zamejskih, domoljubnih in borčevskih organizacij, še čas za himno Vstajenje Primorske: slednjo je ob petju Tržaškega partizanskega pevskega zbora pod vodstvom Pie Cah spremljalo celotno občinstvo. Glasbeno kuliso pa je oblikovala godba Viktor Parma iz Trebč pod vodstvom Luke Carlija.
Niz prireditev Bazovica 2013 se je začel že v petek, 6. septembra, z jutranjo počastitvijo pri spomeniku ob sodelovanju skupine Mladi Tigr in dopoldansko svečanostjo pri grobu bazoviških junakov na tržaškem pokopališču, junake pa so isti dan popoldne počastili tudi pri plošči na pročelju ljubljanske univerze in pri prvem spomeniku v Prešernovem gaju v Kranju. V večernih urah pa je bila v župnijski cerkvi v Bazovici maša zadušnica, ki jo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran. V soboto zvečer je pri spomeniku na bazoviški gmajni zagorel kres, ki so ga prižgali zamejski taborniki Rodu modrega vala.
IG

Bazovica je “še danes rdeča prst, kulturna krajina, srčna ozemljenost naše, slovenske človečnosti”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme