“Oslavje je moj prostor, moje zavetje, kraj, kjer se ustavim, kjer sem doma”

Piše: Katja Ferletič

Pogovor Mateja Gravner

Na Oslavju, v zaselku Lenzuolo bianco oz. na Borjaču, kot mu pravijo starejši domačini, družina Gravner že desetletja prideluje svoje vino. Taka, kakršno jo poznamo danes, je postala po zaslugi Joška Gravnerja in njegovega novega pogleda na vino. Na kmetiji pridelujejo predvsem avtohtone sorte grozdja, pri tem pa se zgledujejo po naravi, delo v vinogradu in kleti usklajujejo z njenimi časi in načeli. Zgodbo kmetije nam je povedala Mateja Gravner, Joškova hči, ki svojega očeta imenuje z lastnim imenom; kot sama pravi, je, prav tako kot on, trmoglava, a obenem občutljiva. Mateja spoštuje naravo in tradicijo, pogled pa ima uprt v prihodnost. 

Mateja, najprej bi vas vprašala, kdaj in kako je nastalo vaše kmetijsko podjetje.

Kmetija je nastala leta 1901, ko je moj praded kupil hišo in dva hektarja in pol zemlje na Oslavju. Bili so navadni kmetje, imeli so nekaj sadnega drevja, trt, nekaj glav živine in vrt. Kmetija je ostala pretežno taka nekje do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je tudi družba začela spreminjati. Spremenil se je pojem družine, ki je postala manj številna, pa tudi življenje in odnos ljudi do vina sta postala drugačna. V začetku sedemdesetih let so proizvajalci v Italiji prodajali več kot 70% vina neustekleničenega; deset let kasneje so isti odstotek prodajali v steklenicah. Vino je začelo postajati nekaj vse manj “vsakodnevnega”, nekaj, čemur je človek začenjal namenjati več pozornosti. Moj dedek Pepe (Giuseppe) je vino prideloval na zelo tradicionalen način in ga ni stekleničil; ko pa je moj oče Joško prevzel vodstvo kmetije, je leta 1973 prvič ustekleničil naše vino in mu dal svojo etiketo. V osemdesetih letih je bila velika večina našega vina že v steklenicah, klet smo povečali, oče je pri pridelovanju vina začel uporabljati barike in naš proizvod je kmalu postal precej znan. Sode iz hrastovega lesa je uporabljal na specifičen način, za celotno predelavo grozdja v vino – vino je vrelo in zorelo v sodih in to je bilo v tistih časih za bela vina nekaj čisto posebnega. Joško je veliko potoval, predvsem v vinorodne kraje. Pomemben dogodek v zgodovini naše kmetije je bilo njegovo prvo potovanje v Kalifornijo leta 1987. V tistih letih so imeli izvedenci italijanska in evropska vina za stara, nemoderna, prav nič privlačna, kalifornijska vina pa so bila vsem všeč. In Joško je hotel razumeti, zakaj. Med potovanjem je obiskal več kmetij in okusil ogromno vin; v eni od teh kmetij so mu ponudili sauvignon, ki so mu dodali kemične arome. Ta proces pridelave je bil zakonit, a sploh nenaraven. Joško je bil prepričan, da tisto ni bilo več vino, in ko se je vrnil domov, je moji mami povedal, da se je v Kaliforniji naučil, česa človek ne sme delati, če pojmuje vino kot nekaj dragocenega, kot nevsakdanji luksuz.

Vino vsekakor ni “naravna pijača”, saj mora človek poseči v naravo, da ga lahko pridela, pri tem pa mora biti spoštljiv. Joško se je zavedal, da živimo v kraju, idealnem za gojenje trt, ki ga moramo ohraniti in ovrednotiti, zato je sklenil, da bo svoje vino proizvajal na drugačen način in opustil intenzivno monokulturo. V svoje vinograde, med terase, je vsadil sadno drevje, oljke in drugo drevje, ki mu je bilo všeč. Iz češenj, marelic, jabolk, fig in hrušk moja mama še vedno pripravlja odlične marmelade in sokove. Na kmetiji smo se v devetdesetih letih tudi zavedeli, da je bilo pri nas vedno manj ptičev, zato smo na drevje nastavili več kot dvesto umetnih gnezd, pred tremi leti pa še drugih dvesto. Kmetje navadno nimajo radi ptičev, ker kljuvajo sadje in grozdje, mi pa verjamemo, da pustijo sadje pri miru, če v naravi le najdejo dovolj vode. S tem namenom smo zgradili umetne mlake, prava jezerca, kjer ptiči pijejo in se kopajo. V teh mlakah je voda čista in svoje življenjsko okolje je našlo veliko vrst žab, žuželk in vodnih kač. V vinogradih smo ustvarili uravnovešen življenjski prostor, čim manj negativno skušamo vplivati na naravno okolje oz. si prizadevamo, da bi obdržali pogoje za zdrave in krepke trte. Naši vinogradi so rezultat izvirnega projekta, ki je osnovan na doslednem načinu kmetovanja, na izmenjavi in dinamičnosti.

Se doma vsi ukvarjate z družinsko dejavnostjo? Ima vsak član družine svojo vlogo?

Moj oče se ukvarja s proizvodnjo in moj sin Gregor mu pomaga. Jaz imam opraviti s komunikacijo, marketingom, komercializacijo; moji sestri nista aktivno vključeni v družinsko dejavnost, mama Marija pa nam vsak dan kuha kosilo in na veliko načinov lajša delo. Imamo še tri fante, zaposlene v proizvodnji, delajo v vinogradih in v kleti, in dve gospe, ki se ukvarjata z upravnimi zadevami in obiski gostov.

Koliko hektarov vinogradov imate? Koliko steklenic pa pripravljate letno?

Na kmetiji pridelujemo vino na šestnajstih hektarih zemlje in navadno smo letno pripravljali od 25 do 34 tisoč steklenic. Pridelujemo rebulo, rdeče vino Rosso Breg, ki je sorte pignolo, in Rosso Rujno, ki je mešanica merlota in merlot-kaberneta. Od leta 2012 ne pridelujemo več belega vina Bianco Breg, naša proizvodnja se je znatno znižala, pripravljamo do 20.000 steklenic letno (na taki površini bi lahko pridelali celo do 120.000 steklenic vina z označbo porekla). Za vrenje grozdja na kožicah mora biti namreč grozdje zelo sladko in naša trgatev se začne kasneje, oktobra; v tistem obdobju pa je pri nas navadno veliko dežja in kakovost proizvoda lahko obdržimo, le če zmanjšamo količino pridelanega grozdja. Odločili smo se za vinske sorte, ki so najbolj primerne za naš kraj. Naše vino je živo, nefiltrirano, narejeno je po dolgem postopku, ima močno strukturo in je prebavljivo.

Od lani je vaša kmetija članica Združenja proizvajalcev rebule. Prizadevate si zlasti za ovrednotenje zlate rebule, avtohtone briške sorte, ki na Oslavju dosega vrhunsko kakovost. Kakšna je vaša vloga v združenju in kakšna je vaša rebula?

Člani združenja veliko vlagamo v turistično promocijo Oslavja in med našimi glavnimi cilji je tudi vključitev tradicionalne pridelave rebule med zaščitena vina konzorcija Collio-Brda. V združenje smo vstopili zato, da bi z ostalimi proizvajalci ovrednotili svoje vino, svoje ozemlje in stoletni trud briških ljudi, še posebno pa zato, ker so začeli proizvajalci vina v nižini, v povsem neprimernem okolju, to vinsko sorto pridelovati na več kot tisoč petsto hektarih površine. To vino proizvajajo v velikih količinah in seveda nima nič skupnega z rebulo z Oslavja; izbrali so jo z namenom, da bi postala konkurenčno vino nizkokakovostnemu proseccu. Rebula je vinska sorta našega ozemlja in Joško je dolga leta preučeval, kako je mogoče, da iz najboljšega grozdja ne pridobivamo najboljšega vina. Rebulo je hotel ovrednotiti, tako se je odločil za maceracijo oz. vretje s kožicami, s katero lahko ohranimo vse plemenite sestavine te sorte.

Leta 1996 smo utrpeli zelo veliko škodo zaradi toče. Izgubili smo 95% celotnega pridelka; s tistim, kar nam je ostalo, je Joško pripravil nekaj barikov maceriranega vina, rebule. Grozdne jagode so vrele s kožicami, ne da bi jim dodali glivice. Naslednjo pomlad je v šele nastajajočem vinu končno prepoznal pravi okus grozdja. Odločil je, da bo spremenil svoj način pridelave, prodal je jeklene sode in proizvodnja vseh sort našega vina je že leta 1997 nastala z vrenjem s kožicami v lesenih sodih.

Novega vina tržišče začetno ni takoj sprejelo, privatniki, predvsem mladi ljudje, pa so se vanj zaljubili. To vino so izvedenci s težavo razumeli oz. uvrstili v določeno kategorijo. Joško pa je bil od vsega začetka prepričan, da je novi postopek pridobivanja vina, predvsem rebule, prava pot. Naša rebula je vedno ista, kljub temu pa nas vedno znova preseneča, z njo smo v sproščenem okolju, kot doma, gotovo pa se ne dolgočasimo. Naša rebula je kot otrok, ki raste in nas vsak dan osrečuje s svojim napredovanjem, nam kaže svoj značaj, ki se razvija.

Katere izbire ste opravili glede pridelave grozdja oz. vina? Uporabljate okolju prijaznejše tehnike pridelave?

Joško je kar trikrat temeljito preobrazil klet, na novo je preoblikoval vinograde. Naše vino pridelujemo na čim bolj naraven način, za škropljenje uporabljamo baker in žveplo, že nekaj let pa tudi biodinamične preparate, ki omogočajo, da so trte bolj odporne proti boleznim. Načrtno ne uporabljam definicije “biološki” način pridelave, saj nimamo nikakršnega certifikata, ker smo prepričani, da to pač ni jamstvo kakovosti vina.

Količina pridelanega grozdja nas ne skrbi, za nas je najpomembnejše to, da ohranimo visoko kakovost proizvoda.

Kaj nam lahko poveste o svojih gruzijskih amforah?

Leta 1997, ko se je Joško odločil, da bo vse naše vino pridelal z maceracijo, je preučil zgodovinske načine pridelave vina. Prebral je zapise rimskega pisca Plinija starejša in se prvič seznanil z maceracijo vina v amforah.

Preko prijatelja Uda Hirscha, Nemca, ki je bil v službi pri organizaciji WWF, je z območja današnje Gruzije dobil prvo, 250-litrsko amforo, kvevri, ki je potovala iz Gruzije preko Moskve, Sankt Peterburga in Münchna do nas. Gruzijske amfore se razlikujejo od sredozemskih, saj so večje, do 3000 litrov, imajo tanjše stene, vkopati jih je treba v zemljo in glina, iz katere so narejene, je čistejša, brez kovinskih primesi, v notranjosti pa so premazane s čebeljim voskom (sredozemske imajo navadno v notranjosti keramiko ali steklo, kar vinu ne dopušča dostopa do kisika). Vino, ki je maceriralo v naši amfori, je bilo nekaj čisto posebnega, zato je Joško šel leta 2000 v Gruzijo, se zmenil s tamkajšnjimi obrtniki in danes imamo v naši kleti 47 amfor: najmanjša je petstolitrska, večina pa jih je za 1200 oz. 2500 litrov vina. Naše vino pride na tržišče zelo pozno, saj ostane v amforah s kožicami od devet do enajst mesecev. Ker so amfore v zemlji, je vedno na primerni temperaturi in kakovost končnega proizvoda je veliko manj odvisna od človeškega posega. Vino nato zori šest let v lesenih sodih, se prečisti, usedline se naberejo na dnu, nadaljnjih šest mesecev pa počiva v steklenicah.

Komu prodajate svoja vina? Imate tudi spletno trgovino?

Naše vino prodajamo restavracijam in agentom. 50% proizvoda gre v Italijo, 50% pa v tujino, pretežno v ZDA in na Japonsko. Skupno lahko naštejemo do 70 različnih držav, v katere izvažamo naša vina. Veliko je tudi zasebnikov, ki prihajajo k nam na kmetijo in kupijo nekaj steklenic. Nekatere stranke so nam zveste že več kot trideset let. Vsem svetujemo, naj se prej najavijo, da jih lahko primerno sprejmemo, po dogovoru pa nas lahko obiščejo tudi manjše skupine ljudi, katerim pokažemo klet in vinograde. Trenutno imamo veliko obiskov, do novembra so vse sobote že zasedene. Obisk traja približno dve uri, v ceno pa je vključena pokušnja dveh vin. Kar se tiče prodaje na spletu, sodelujemo z večjimi spletnimi trgovinami, svoje spletne trgovine pa nimamo, ker so stroški za pripravo in pošiljanje majhnih količin steklenic previsoki.

Kakšne posledice je prinesel koronavirus na prodajo vina?

Začetno nas je potek epidemije zelo skrbel, neverjetno pa smo kmalu opazili, da so se prodaje povečale, še posebno na večjih spletnih trgovinah. Vino so naročale tudi zelo majhne enoteke, ki so naše steklenice dostavljale svojim strankam na dom celo s kolesom. Dokazale so veliko iznajdljivost. Navade ljudi so se zaradi koronavirusa verjetno nekoliko spremenile. Zdi se mi, da so ljudje, še posebno v času popolnega zaprtja, razmišljali o svoji nakupnih navadah, o tem, kaj jejo in pijejo, začeli so se zanimati in izbirati bolj kakovostne proizvode.

Kdaj ste se osebno začeli ukvarjati z vinogradništvom? Ste imeli prej kakšne druge delovne izkušnje?

Opravila sem šest let višješolskega študija v kraju San Michele all’Adige in postala enotehnik. Že v četrtem letniku sem se zavedela, da se ne bom nikoli ukvarjala s proizvodnjo vina, med delovno prakso v Burgundiji pa sem spoznala, kakšna mora biti komunikacija v vinskem sektorju. To je bilo nekaj, kar smo v Italiji v tistih časih zelo zanemarjali. Študij sem nadaljevala na univerzi, izbrala sem fakulteto za politično ekonomijo, študirala sem turizem, okolje in sporočanje. Med univerzitetnim študijem sem povila tudi svoja otroka, Gregorja in Silvio, kasneje pa sem se vpisala na podiplomski študij na visoki šoli MIB v Trstu. Vedno sem delala v vinskem sektorju, na področju promocije in komunikacije, najprej v Trentu, kjer sem živela, pred osmimi leti pa sem se vrnila na Oslavje.

Katere prednosti ima ženska v svetu vrhunskih vinarjev?

Brez težav opravljam poklic, ki so ga pred leti opravljali izključno moški. Iskreno povedano, nikoli nisem doživela diskriminacij. Mislim, da je prednost ženske v tem, da smo bolj občutljive in empatične v odnosih z drugimi osebami. Prepričana sem, da v sodobnem svetu ne obstajajo dejavnosti “za ženske” ali “za moške”. Vse temelji na osebnih nagnjenjih in sposobnostih. Vsi bi morali imeti možnost, da se preizkusimo, nedvomno pa je, da mora tudi ženska, ki opravlja ta poklic, biti še posebno vztrajna.

Kakšen pa je vaš osebni odnos do narave, do domače zemlje?

Razumeti moramo, da smo le del sveta, da moramo naravi prepuščati njen prostor. Vsak dan opravljamo določene izbire in pri tem je dobro imeti v mislih posledice, ki jih le-te imajo na okolje, v katerem živimo. Spoštovanja narave se tudi sama vsak dan učim, skušam razumeti, kaj je pomembno, kaj je sprejemljivo, čemu pa se lahko odpovem.

Naši vinogradi so lepi, urejeni, ljudje radi zahajajo vanje, študentje se na klopeh v vinogradih učijo, kolesarji se ustavijo in jih občudujejo. Človek naravo išče, čeprav včasih pozabi, kako se v njej dobro počuti. Vezana sem nanjo, na domačo zemljo, na Oslavje. Našim obiskovalcem ponosno spregovorim o naši zgodovini, o slovenstvu in o meji, ki je več ni. Oslavje je moj prostor, moje zavetje, kraj, kjer se ustavim, kjer sem doma.

Vezani ste torej na svojo zemljo, na zapuščino svojih prednikov. Želite te vrednote posredovati tudi svojima otrokoma?

Zdi se mi, da teh vrednot svojih otrok ne morem “učiti”. Skušam jima jih posredovati z zgledom, tako kot oliko, spoštovanje. Na tak način jih vsak dan živita, potem pa bosta sama odločala, kaj jima bo najbolj pomembno. Upam, da jima bodo te vrednote pomenile vsaj toliko, kolikor pomenijo meni in mojim staršem.

Katera je po vašem mnenju enološka prihodnost naših krajev?

Nikdar ne bomo veliki. Nimamo možnosti pridelovati velikih količin vina, preživeli bomo samo, če bomo v naši količinsko omejeni proizvodnji ohranili visoko kakovost in našo identiteto.

Nam lahko razodenete kakšen svoj načrt ali skrito željo?

Rada bi, da bi bilo moje vsakdanje delo bolje organizirano (se posmeje) in da bi ga lažje vnaprej načrtovala. Žal moram priznati, da se hitro dolgočasim, zato mi je nepredvidljivost v delu tudi lep, potreben izziv.

Znana je vloga, ki jo ima kmetija Gravner v svetu visokokakovostnih vin ne samo na krajevni, ampak tudi na svetovni ravni. Katero je sporočilo, ki ga Joško Gravner želi posredovati ljubiteljem dobrega vina in ne nazadnje tudi drugim pridelovalcem vina?

Naj bo vse čim bolj naravno, od gojenja trt do pridelave vina. Vino ni nuja, lahko govorimo o namiznem ali visokokakovostnem vinu, biti pa mora dobro, povezano s krajem, v katerem nastaja, in čim manj predelano. Spoštljivi moramo biti do ozemlja, na katerem vino pridelujemo, do strank, ki naše vino pijejo, in do vseh tistih, ki našega vina ne bodo nikoli pili, saj dobro vemo, da z našim delom naravo izkoriščamo, ta pa je last vseh ljudi na svetu.

Kaj imata Mateja in Joško Gravner skupnega in v čem se morda razlikujeta?

Oba čutiva veliko ljubezen do svojega poklica in oba sva trmoglava. Joško verjame v svoje ideale in hodi po svoji poti. Tudi sama vztrajam v svojih prepričanjih. Izogibam se sporom, ki me psihično preveč obremenjujejo, verjetno pa je o nečem lažje prepričati mene kot njega.

Ko bi se z vizijo svojega očeta ne strinjala, bi se pač umaknila; kar pa se tiče upravljanja kmetije, imava tudi različne ideje. Jošku se npr. zdi nesmiselno, da mora ljudem razlagati, da je naše vino dobro, jaz pa sem prepričana, da je dobro sporočanje ključnega pomena, da je treba stranko včasih pospremiti v naš svet in ji razložiti, zakaj je naše vino tako, kakršno je. Bogastvo naših krajev je tudi v raznolikosti ponudbe, zato je lepo, da stranka globlje spozna različne proizvode, različna vina.

Pa še zadnje vprašanje: kakšna bo količinsko in kakovostno letošnja vinska letina?

Z izkušnjami smo se naučili, da o letini ne spregovorimo, dokler grozdje ni v kleti (se posmeje). Skoraj mesec mora še mimo, preden bomo začeli trgati; v tem času pa se lahko še vse obrne na glavo. Naj povem, da je zelo dobro, da so se nočne in jutranje temperature znižale. Čeprav smo imeli spomladi ogromno dežja in nekaj toče v začetku avgusta, če bo september lep, bo grozdje lepo dozorelo in imeli bomo dobro letino. Več o tem pa po trgatvi!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme