Osamljenci v času epidemije

Danes, ko pišem tele vrstice, je 19. marec, dan, posvečen vsem očetom. In čez dva dni, na prvi pomladni dan, bi moj oče praznoval rojstni dan. Pod tem tihim, modrim nebom Idrske doline, ki je v teh dneh še bolj neskončno in še bolj prostrano kot kdajkoli prej. Brez konca je, kot se zdijo brez konca ti dnevi, ko mi, zmedeni zaporniki neznane sile, doma čakamo na rešitev, ki bi nam vrnila to, kar smo še do včeraj imeli. Bili smo srečni, a tega se nismo zavedali.
V teh dneh se pogostokrat spominjam očeta, ki je nadvse ljubil svobodo. Tako kot jo ljubim jaz. Kot ljubiš samo največjo vrednoto. Kajti svoboda je največja vrednota. Če so bili ljudje pripravljeni zanjo darovati življenje, pomeni, da ni ničesar, ki bi jo prekašalo v vrednosti in veličini. Niti življenje samo.
Moj oče se je skoraj pet let bojeval z rakom. Na koncu ga je ta premagal. Čeprav je na smrtnem listu pisalo, da je umrl zaradi odpovedi srca, je namreč šestinsedemdesetleten umrl zaradi raka. V terminalnem stanju. Ko umreš, se itak srce vsakomur ustavi, odpove. Umrl je v mrazu in sivini, na začetku koledarske zime. Poleti, ko je kljub nasprotovanju zdravnikov vsak dan hodil v Barkovlje na sonce, je bil še močan. Sonce je potreboval. Tako kot ga potrebujem jaz. Dokler bom na soncu, bom živel, mi je govoril. Bil je lepo zagorel, izgledal je celo zdrav. Vem, da je imel prav, kajti znanstveno je dokazano, da nas vitamin D, ki ga lahko proizvajamo samo ob pomoči sončne svetlobe, varuje praktično pred vsem. Pred virozami, pred degeneracijskimi boleznimi, pred padanjem imunske odpornosti. Sonce je vir življenja in vitamin D nas varuje tudi pred depresijo.
V teh dneh, ko sem sicer še relativno srečna, ker sem zdrava in ker živim v Idrski dolini, kjer je žal tudi tedaj, ko ni nobenih ukrepov in nobenih omejitev, težko srečati človeka, se večkrat spomnim na očeta. Že dvajset let ga ni več, a srečujem ga v očeh teh osamljenih starejših ljudi, ki so dejansko največje žrtve tega ukrepa, ki naj bi bil koristen, a nas bo kljub domnevni koristi nekje na dnu ugonobil in umoril in ga imenujemo karantena.
Na socialnih omrežjih so ljudje do vseh neizprosni, prav tako, kot so neizprosne oblasti. V Barkovljah obstaja pozimi prijetno zavetje pod kamnitimi stopnišči tistega kopališča, ki mu pravijo Topolini, Miške, bi rekli v slovenščini, in kamor sem zahajala, ko sem bila še otrok, ravno z očetom. Pozneje, ko sem se kot najstnica že spogledovala z nasprotnim spolom, sem tja zahajala s prijateljico. In vem, kako je tam zgodaj spomladi, ko je sonce opojno toplo, kot je opojno toplo v teh dneh, tam je pravi raj. In ljudje se v samoti izpostavljajo žarkom, da stresejo s sebe bolečino, strah in osamljenost, ki ubija vse nas, starejše ljudi pa še toliko bolj. Tja so se zatekli tudi nekateri starejši Tržačani v teh dneh, ko naj bi sicer zaradi koronavirusa tičali doma, v svojih stanovanjih. Pa čeprav morda še za kurjavo nimajo. Tudi moja mama je namreč zimo preživljala v mestu, da je čim manj potrosila doma za gretje. Našli so jih orožniki, oglobili in poslali domov. Ker naj bi širili okuženje ter bili nevarni sebi in drugim. A vendar … tudi strah in samota sta človeku nevarna.
Na socialnih omrežjih opažam, da smo vse bolj sami, a tudi vse bolj zlobni. Ob prihodu tega virusa in omejevalnih ukrepov so spet prišle na dan vsa naša bedna človeška nasilnost, avtoritarnost, želja po prevladanju nad drugimi. Drug drugega krivimo, napadamo, označujemo. Kot bi bil sosed kriminalec, kot bi bili vsi namerni prenašalci okužbe, kot bi lahko človek bil sodnik sočloveku. Nekje sem celo prebrala napis: “ zaprite jih že enkrat nekam te starčke, ki tekajo naokoli, dajte jih v keho, dajte jih v kako odlagališče, osamite jih, da ne bodo prenašali naprej okužbe”.
Groza me je ob vsem tem, groza, ko berem, da ljudje ne čutijo več ničesar do sočloveka. Da jih je ta panika, ki se širi in ki jo vsi širijo, spremenila v zveri. Če so sploh kdaj bili ljudje. Ljudje v smrtnem strahu iščejo neznanega sovražnika. Ker ga ni, se znašajo nad sočlovekom. V Združenih državah Amerike so v teh dneh pred trgovinami z orožjem dolge vrste. Da, pred trgovinami z orožjem ljudje stojijo ure in ure in čakajo, da bodo lahko kupili strelno orožje. Da bi ubranili to svoje bedno življenje. Življenje brez ljubezni, brez spoštovanja, polno egoizma in strahu. Kot bi te pištola lahko ubranila pred boleznijo. Zaradi strahu so obnoreli. Strah, ki ga menda nekdaj naši starši in stari starši niso poznali. Drugače bi tega življenja, zaradi katerega smo mi danes pripravljeni streljati in udrihati tja v en dan, ne bili darovali za svobodo.
Ko pomislim na vse te osamljene upokojence, vdove in vdovce, starejše občane, pa tudi na invalide, ki sami kljubujejo situaciji, ki je še za najmočnejše težka, mi je tesno. Na tiste predvsem, ki, podobno kot moja mama, ko je bila še pri življenju, prebivajo v blokih v majhnih, tesnih stanovanjih. Sami. Popolnoma sami. In jim je bil vsakdanji sprehod ali klepet v trgovini smisel življenja. Medtem ko pada prepoved za prepovedjo in je postala osama naša edina prihodnost, za katero ne vemo, kdaj in ali se je bomo sploh znebili, nihče ne pomisli, da ima človek tudi dušo, da v teh trenutkih umira tudi duša, srce, ne samo telo. Nikomur sploh na um ni prišlo, da bi tem osamljenim, prestrašenim občanom ponudil vsaj besedo, vsaj upanje, vsaj malenkost, ki bi jim bila v oporo. Ukrepom ne vidimo konca. Danes so časopisi poročali o prvem samomoru. Mlada bolničarka, ki je zaradi prvih simptomov prehlada morala opraviti bris in sploh ni vedela še, ali je res pozitivna na koronavirus, je podlegla strahu. Živela je sama. Dva dni je v popolni osami razmišljala o tem, kaj jo čaka. Ker je bilo možno, da je okužena, ni smela niti v trgovino. Ni smela niti ven, na zrak. Morda bi bila dovolj le beseda, morda bi jo rešila izpoved. A ukrepi naj bi preprečevali okužbo, ne strahu in obupa, ki sta lahko za šibkega človeka enako smrtonosna.
Na javnih omrežjih spet berem, kako so ljudje jezni na starčke, ki gredo po petkrat, šestkrat v trgovino. Tudi večkrat. Mladi se jezijo, robantijo, zmerjajo jih, zahtevajo, naj poseže vojska. Oni pa še vedno hodijo v trgovino, željni bližine, lačni besede. Lačni objema. Oh, na objeme lahko popolnoma pozabimo. Objemi so in bodo dolgo, morda celo za vedno, prepovedani.
Pomlad je, pravzaprav naj bi bila. Ne vidim je, ne čutim cvetenja, ne zaznavam brstenja. Pomlad nam je bila ukradena. Ukradena nam je bila človečnost. In čutenje. Negotovost ima barvo deževne jeseni. Osama je siva. Prihodnost je daleč, daleč za poletjem. Za zaznavnim. Za objemi, ki so prepovedani in za glasbo, ki je utihnila.
Prijateljica, tam na koncu te prekrasne doline, ki jo zdaj gledam iz gostega vejevja in robide, ki mi nudi varno skrivališče, ima mamo v bolnišnici. Baje je hudo. Priletna je. Sprašujem jo, ali jo lahko obišče, saj ni okužena s tem prekletim virusom. Odgovarja mi, da ne sme. Da ni dovoljeno. Lahko samo nekaj osebnih stvari prinese do vratarja videmske bolnišnice. Morda uporablja pametni telefon, tipkam naprej. Tipkam, ker se sporazumevamo samo tako. Besed ni več slišati, Pomlad je nema. Ne zna ga uporabljati, piše v odgovor. Zelo je stara. Skoraj devetdeset. Molčim. Ne pišem več. Ekran ostaja prazen. Kepo imam v grlu. Želim jima, da bi se še videli, da bi prišlo do čudeža. Zavpila bi, da bi odmevalo ob valove Idrije, a molčim, da bi se ne izdala, da bi me ne našli tu v nedrju Idrske doline. Usmilite se nas. Ubogi ljudje… Uboga moja dolina.