Opora v iskanju polnega, osrečujočega življenja

Piše: Danijel Devetak

Pogovor / Specializantka psihoterapije Nina Grudina

Človekova duševnost je izjemno zanimiva in očarljiva razsežnost. Je kraj, kjer se stikajo misli, čustva in telo, odnosi, izkušnje in sanje, zavedno in nezavedno. Je naš notranji svet, v katerem predelujemo zunanjega. Je tudi nekaj, kar nam lahko uhaja iz nadzora, kar ima odločilno vlogo pri tem, ali smo v življenju srečni ali pa ne. Globine psihe dobro pozna in še naprej raziskuje mlada specializantka psihoterapije Nina Grudina, doma iz Ločnika, ki je, med drugim, zelo umirjena in prijetna sogovornica. Povabili smo jo pred mikrofon.

Pred kratkim si odprla svojo psihoterapevtsko ambulanto “Vitavera – psihoterapija, čuječnost in perinatalna podpora”.

Da, uradno sem jo odprla februarja letos v Šempetru pri Gorici. Pred tem – od leta 2017 dalje – sem že delala v Ljubljani, v ambulanti Univerze Sigmunda Freuda (SFU), kjer sem študirala. Gre za zasebno univerzo, ki ima matični sedež na Dunaju, podružnice pa po Evropi, med drugim v Ljubljani. Nekaj časa sem kot praktikantka delala tudi na psihiatrični enoti Centra za duševno zdravje (CSM) v Gorici.

Ljudje, s katerimi se pogovarjaš, so uporabniki, pacienti ali klienti?

To je odvisno od konteksta in organizacije, v kateri delaš. V neprofitnih organizacijah, v Centru za socialno delo (CSD) ali CSM so “uporabniki”, v zasebnih okoljih in psihoterapiji so “klienti”, v medicinskem kontekstu, zlasti v psihiatriji, pa predvsem “pacienti”.

Za večjo jasnost: katere so razlike med psihologijo, psihiatrijo in psihoterapijo?

Psihiater ima medicinsko izobrazbo, opravil je študij medicine in se specializiral v psihiatriji; ima veliko znanja o bolezni, morda malo manj o salutogenezi, o tem, kateri so zaščitni dejavniki duševnega zdravja, pa tudi o človeških odnosih s terapevtskega vidika. Ko obravnava človeka, raziskuje bolezen, išče diagnozo, edini lahko predpisuje zdravila. Psihologa ljudje največkrat zamenjajo za psihoterapevta, ker ne poznajo razlik; od njega največkrat pričakujejo, da jim bo pomagal reševati konkretne duševne stiske in težave v odnosih, a velikokrat nima te izobrazbe; ima pa veliko znanja o teoriji, o delovanju človeških možganov ter o diagnostiki. Če se psiholog dodatno izobrazi tudi v psihoterapiji, je to druga zgodba in lahko deluje tudi terapevtsko. Psihoterapevt črpa znanje tako iz psihologije kot iz psihiatrije – vsaj na moji fakulteti je bilo tako. Ta smer predvideva še največ prakse že med študijem. Psihoterapevt je “natreniran” za delo z ljudmi. Terapevtsko delo poteka na različne načine: osnovna tehnika je terapevtski pogovor, v sistemski psihoterapiji uporabljamo tudi druge metode, npr. t.i. reko življenja, umetniške tehnike, z otroki lutke, peskovnik, glino itd. V Italiji je psihoterapija specializacija za psihologe, v Sloveniji in drugod po Evropi pa je samostojna veda.

Kako to, da si izbrala ta študij? In kaj si doštudirala?

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem najprej začela študij psihologije, a kmalu sem ugotovila, da to ni bilo zame, saj sem pričakovala, da mi bo študij dal predvsem praktična orodja za delo z ljudmi. Psihologija pa je vse prej kot to: lahko pridobiš veliko teoretičnega znanja, ne pa tega, kar potrebuješ za terapevtsko delo. Zato sem se v drugem letniku znašla v krizi, ki je bila potrebna za moj razvoj, in začela sem iskati kaj primernejšega. Našla sem SFU, ki je bila prav takrat, leta 2013, akreditirana tudi v Sloveniji. Študij poteka po bolonjskem sistemu, “3+2 leti”, potrebno pa je opraviti še štiriletno specializacijo iz enega psihoterapevtskega pristopa. Pot je torej kar dolga in zahtevna. Prakse sem opravila več tisoč ur v različnih kontekstih, moram pa še nabrati večjo raznolikost primerov, kar bom morala predstaviti na zaključnem izpitu iz sistemske specializacije, ki me čaka letos jeseni.

Močna motivacija pri izbiri študija mi je bila tudi osebna življenjska zgodba: tudi sama sem se znašla v hudi stiski in takrat mi je nekdo pomagal. Začutila sem željo, da bi se tudi sama znašla “na drugi strani”, da bi bila drugim v podporo – da preživijo in zaživijo. Sem pa vedela, da bom morala prej sama marsikaj razrešiti. Velikokrat je res, da imajo psihologi, psihiatri in psihoterapevti za sabo težke zgodbe. Velikokrat smo to ljudje, ki smo zaradi neugodnih življenjskih okoliščin pač razvili neko drugačno občutljivost. Če smo lastne težke vsebine utegnili predelati, lahko res pomagamo drugim; če jih pa nismo, nas bodo ovirale tudi pri delu z ljudmi.

Na moji študijski poti je bil zelo pomemben del moja psihoterapija: tudi sama sem morala imeti 250 ur psihoterapije, to je obvezen del študija. Pet let sem “delala na sebi”. Mislim, da so ti strogi standardi nujni za bodoče psihoterapevtsko delo. Pomembno je tudi izkusiti, kaj pomeni več let sedeti na klientovem stolu, “na drugi strani”, kaj pomeni odpirati svoje največje ranljivosti ob nekom, ki te sprejema in podpira. Na lastni koži lahko začutiš moč terapevtskega odnosa.

Specializirala si se tudi iz perinatalne podpore.

Za kaj sploh gre?

Gre za podporo v času nosečnosti in po porodu za mamice in družine. Kar dolgo sem na tem področju iskala možnosti izobraževanja, saj jih v naših krajih ni. Nazadnje sem našla izobraževalno pot na spletu, najprej v Avstraliji, nato v ZDA, po kateri hodim; to je Postpartum Support International (PSI), organizacija, ki ponuja izobraževanje za zdravstvene delavce, psihoterapevte, psihiatre itd. Je kar zahtevno, saj je obvezna stoodstotna prisotnost na spletnih lekcijah v živo; ker živim v Evropi, po našem času seveda potekajo ponoči … Je kar pestro! Izkušenj v perinatalni podpori sem imela veliko še pred tem izobraževanjem; tudi zato sem želela to področje poglobiti. Veliko je povpraševanja, težave imajo tako nosečnice kot novopečene mame: doživljajo hude stiske in večkrat ne vedo, kam bi se obrnile. Dosti je mitov okrog materinstva in hormonov; po eni strani do določene mere držijo, po drugi strani pa ni res, da so za vse “krivi” hormoni in da bodo nekatere stiske same minile. Ženska pogosto še naprej nosi v sebi trpljenje, ki vpliva na njeno počutje, pa tudi na odnos z otrokom, kar se potem pozna pri varni oz. ne-varni navezanosti, ki jo otrok vzpostavi z mamo. Če je mama npr. otopela, čustveno odsotna, nestabilna, anksiozna ali depresivna, to za otroka ne predstavlja varne osnove, zaradi česar je dezorientiran in brez stabilne oporne točke. Tudi sam bo v življenju zelo verjetno imel težave z zaupanjem v odnosih, s samopodobo, bolj bo podvržen anksioznosti ipd.

Psihoterapija lahko pomaga na številnih področjih, kot so anksiozne motnje, depresija, obdobje pred porodom in po njem, stres, izgorelost, težave s spanjem, identiteta, medosebni odnosi, medgeneracijski prenos travm, partnerske težave, stiske otrok in mladostnikov, življenjske spremembe, žalovanje itd. Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih se ljudje obračajo nate?

Največ je primerov depresije, anksioznosti in težav, povezanih s stresom. Največji stresorji (dejavniki, ki povzročajo stres; op.p.) so smrt bližnjega, huda bolezen, brezposelnost, težave v odnosih, ločitve ipd. Ljudje pogosto prihajajo s kovčkom, v katerem je tudi več takih dejavnikov. Večina se žal odloči za psihoterapijo, ko se je nabralo preveč vsega. Ko bi prišli prej, bi težave lahko reševali sproti, lažje. V napredni fazi, ko so stiske zelo hude, je treba večkrat sodelovati tudi s psihiatrom, saj včasih ne gre brez zdravil.

Zadnji dve leti je zaznamoval covid, zdaj udriha še vojna. Kaj vsega lahko povzročijo taki stresorji? V naslednjih letih boš menda imela še veliko dela, kajne?

V času pandemije so bile duševne motnje v velikem porastu, in to tudi med najmlajšimi. Tistemu, ki je že prej trpel zaradi depresije, anksioznosti ali drugih duševnih motenj, se je stanje precej poslabšalo. Veliko je tudi novih primerov. Tistemu, ki je prej nekako brodil skozi življenje in skušal ohraniti neko ravnovesje, se mu je to sesulo, ko se je hkrati pojavilo preveč sprememb. Večina ljudi ni “programirana”, da bi zdržala toliko stresa in sprememb hkrati. Na neki točki se nekaj prelomi. S covidom je veliko ljudi ostalo doma, delali so od doma, nekateri so izgubili službo itd. Negotovost, ki je spremljala to obdobje, je nekaj ubijalskega. To se ponavlja in še krepi z vojno v Ukrajini. Vsakdo ima svojo zgodbo in svoje skrbi. Če dodamo še zunanje, kolektivne, je to za marsikoga preveč in preprosto ne zmore več nositi vsega. Najpogosteje se pojavita kronična anksioznost ali depresija. Covid je ogrožal bolj posameznike, strah je bil bolj individualen, hujši pri bolj ranljivih osebah. Vojna pa na enak način ogroža vse, strah je še toliko bolj prvinski, dotika se neposredno našega preživetvenega nagona.

Delaš tudi z otroki?

Večinoma se name obračajo odrasli, imam pa tudi otroke in mlade. Ko se pri otroku pojavijo kakšne težave, starši poiščejo pomoč in otroka želijo pripeljati “na popravilo”. Psihoterapevtu naročijo, naj dela z njim in ga “popravi”. Takega pristopa osebno ne odobravam. V veliki večini primerov so razlogi za stisko otrok težave v družini, na primer pri enem od staršev oz. v njunem odnosu. Zato rešitev ni v delu zgolj z otrokom, medtem ko starši nadaljujejo po svoji poti. Potrebna je sistemska terapija. Absolutno pa ne gre za to, da bi iskali “krivca” – tu sem vedno zelo previdna, z vsemi vpetimi ravnam spoštljivo in občutljivo. Sem pa veliko bolj zadovoljna, če se v terapevtski proces vključijo tudi starši. Velikokrat se namreč pokaže, da so terapije bolj potrebni starši kot otroci … Ko se pri starših razrešijo vozli, precej pogosto izzvenijo simptomi pri otrocih. Živimo v sistemu, v katerem smo zelo osredotočeni na simptome, premalo pa delamo na globlji ravni. Če težav ne rešimo tam, se bodo simptomi vrnili. Če simptome utišaš, bo pokazala zobe psihosomatika; ogromno je duševnih stisk, ki se izražajo prek telesnih simptomov.

Kdo pa pomaga psihoterapevtu, ki si v vsakdanjem delu nalaga težka bremena klientov?

Poleg redne supervizije je pomembno znati odklopiti, razviti strategije spopadanja s stresom, strategije negovanja sebe; koristni so narava, telesna aktivnost, dovolj spanja, zdrav način življenja, čuječnost itd. Tudi tega smo se učili. Ko nisem v službi, sem normalna oseba, ki se vsak dan zavestno odloča, da ne ocenjuje ali kritizira drugih. Nisem nihče, da bi drugim solila pamet ali jih svarila, če morda delajo kaj “narobe”. V vsakdanjem življenju skušam ljudi videti in sprejemati takšne, kakršni so, brez službenih naočnikov. Le tako lahko tudi v svojem ožjem krogu negujem pristne, spontane odnose.

Če sem prav razumel, je tvoj cilj ljudem pomagati živeti bolj polno in kvalitetno …

To je najvišji cilj. Kot sem že povedala, veliko ljudi išče pomoč, ko so že doživeli ogromno travm in trpljenja. V teh primerih skušamo pomagati, da preživijo iz dneva v dan oz. od ene terapije do naslednje. Šele ko pridejo na zeleno vejo, si lahko prizadevamo za bolj kakovostno življenje. Imela sem več primerov oseb, ki so doživljale izredno hude stiske, pa so res lepo zaživele. To je v največje zadovoljstvo in zadoščenje tudi meni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme