Intervju

“Okolju, v katerem sem zrasel, želim nekaj vrniti”

“Okolju, v katerem sem zrasel, želim nekaj vrniti”

Pogovor / Prof. Peter Černic

Prof. Peter Černic je na Goriškem znan šolnik in družbeno-kulturni delavec. Petnajst let je poučeval na slovenskih višjih šolah v ul. Puccini v Gorici. Septembra letos je v šolsko poslopje stopil kot ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič, ki vključuje humanistični, klasični in znanstveni licej. Povabili smo ga v uredništvo in zahvaljujemo se mu, ker je vabilo z veseljem sprejel.

Si eden izmed sedmih novoimenovanih slovenskih ravnateljev. Kako komentiraš ta pomembni premik za slovensko šolstvo v Italiji?
Imenovanje 7 ravnateljev je nedvomno velik uspeh, saj slovenskemu šolstvu v Italiji daje stabilnost in možnost gledati naprej. Razpisanih je bilo devet mest, nastopilo je sedem ravnateljev, ki trenutno krijejo vsa razpoložljiva mesta. Samo ena šola ima zaradi tehničnih razlogov začasnega namestnika, “dirigente scolastico regente”. Pomislimo, da so v prejšnjih letih slovenski ravnatelji, katerim je bilo dodeljenih več šol, požrtvovalno krili strukturne težave, s katerimi se je slovensko šolstvo v Italiji borilo. Že zaradi tega mislim, da je natečaj, ki je med drugim prvič potekal v slovenščini, izjemen uspeh.

Poudarjeno je bilo, da je šlo za zgodovinski korak za naše šolstvo, ker je to bil prvi tovrstni slovenski natečaj, ki ga je izpeljal urad za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu. Kako ti gledaš na pojem avtonomije naših šol?
Reči moram, da si je odgovorni za slovenske šole dr. Igor Giacomini močno prizadeval, da bi ta natečaj izvedli tudi v slovenščini. Pomembno vlogo je sam odigral tudi pred razpisom, ko si je bilo treba izboriti število razpisanih mest. Tu pa gre poudariti, da so njegova pogajalska izhodišča v odnosu do ministrstva temeljila na MO 809 iz leta 2015, za katerega ima nedvomno zasluge Tamara Blažina. Zdaj je v teku drugi izziv, in sicer izvedba samostojnega natečaja za upravne vodje. Kar pa se avtonomije našega šolstva tiče, lahko rečem le, da so slovenske šole avtonomne, sistem, v katerega so vpete, pa žal ni avtonomen. Skratka, avtonomija slovenskega urada je premajhna, da bi lahko samostojno reševali številne strukturne probleme našega šolstva, ki pa jih državnemu sistemu ne bo nikoli uspelo rešiti. Pozitivna nota je, da se bo v kratkem predstavila priložnost grajenja malo večje sistemske avtonomije. Mislim na spremembo mehanizmov izbora inšpektorjev. O tem je bil govor prejšnji teden. Slovencem pripadata dve inšpektorski mesti, ki sta za samostojno delovanje slovenskega šolstva bistvenega pomena. Pričakujem, da bosta tako urad za slovenske šole kot tudi slovenska politika zelo dejavna na tem področju.

Prvi dan pouka so tebe in kolegico s tehniškega pola, prof. Maro Petaros, dijaki zelo toplo sprejeli. Tako ti kot ona sta na goriških šolah že poučevala veliko let. Kdaj si začel in kaj si poučeval?
Topli sprejem me je iskreno presenetil in ganil. Tudi kolegi so me že na prvi seji zelo toplo sprejeli. Dijaki so to še enkrat ponovili, tudi s plakatom, ki mi je naravnost vzel sapo. Vsem sem zelo hvaležen in resnično upam, da bom lahko kos pričakovanju, ki je očitno veliko. Sam pa sem poučeval zgodovino in filozofijo, in sicer od leta 2004, torej 15 let; v glavnem v trieniju na klasičnem liceju, pa tudi na znanstvenem liceju.
V razredu sem se vedno zelo dobro počutil. Preden sem se odločil, da se podam v ravnateljevanje, sem dvakrat premislil. Sam se namreč bolj prepoznavam v poklicu profesorja, ki me je v teh letih močno obogatil, a v zadnjih dveh letih sem začutil, da je nastopil čas, ko moram sprejeti druge odgovornosti.

S kakšnimi občutki si se po tem poletju vrnil v ul. Puccini v drugačni vlogi?
Občutki so mešani. Po eni strani čutim odgovornost do ustanove, ki ima za našo skupnost poseben zgodovinski pomen. Ne smemo pozabiti, da je licejski pol konec koncev naslednik prve slovenske državne gimnazije in prvega slovenskega državnega učiteljišča! Kot nekdanji profesor zgodovine čutim tudi to “breme”. Po drugi strani pa čutim odgovornost do oseb. Ljudje od ravnatelja navadno veliko pričakujejo. Ravnatelj mora odgovarjati štirim skupinam: učnemu in neučnemu osebju, dijakom in staršem: biti mora povezovalna točka, ki ustvarja pogoje, zato da se zahteve vseh štirih komponent spremenijo v cilje, ki pomagajo šoli rasti. Ravnatelj je torej odgovoren za šolsko rast, kar mi je najbolj pri srcu.

S prof. Maro Petaros se poznata že veliko let. Bosta kot ravnatelja tudi tesneje sodelovala?
Da, nedvomno. S prof. Maro Petaros se poznava veliko let. V lanskem šolskem letu sva bila oba podravnatelja pod istim ravnateljem, zato sva tesno sodelovala; sicer pa sva sodelovala tudi prej, saj se poznava že dolgo in sva vedno dobila skupen jezik. Trenutno v novi funkciji zelo tesno sodelujeva in sva stalno na zvezi. Upam, da bo to obrodilo dobre sadove tako za tehnični kot tudi za licejski pol.

Kaj pa sodelovanje z drugimi novimi ravnatelji na Tržaškem in v Špetru, ki v glavnem spadajo v srednje-mlajšo generacijo?
Ravnatelji se že več časa zbirajo v kolegiju slovenskih ravnateljev; to je neke vrste organ, ki omogoča koordiniranje dela. Mislim, da bomo vsi, ki smo nastopili novo službo, nadaljevali po začrtani poti. Med novonameščenimi se že v teh tednih večkrat slišimo; izkušnje smo si izmenjali že po prvih dneh, ki so bili nekako “šokantni”… Kar naenkrat se namreč znajdeš pred številnimi administrativnimi obveznostmi, katerim moraš biti kos v zelo kratkem času. Vidim, da si pomagamo, delimo informacije ipd. Tudi nekdanji ravnatelji so zelo na roko, zato mislim, da se bo to sodelovanje nadaljevalo predvsem v luči utrjevanja vloge kolegija ravnateljev, za katerega nosijo velike zasluge ravnatelji, ki so odgovornost ravnateljevanja nosili pred nami.

Že tvoj oče je bil ravnatelj. Kako se je po tvojem spremenil ta lik v zadnjih desetletjih?
Ta lik se je radikalno spremenil. Moj oče je bil uradno še ravnatelj (Preside), danes pa tega ni več. Ravnatelj je v tem času postal “Dirigente scolastico”. V zadnjih letih službe je že moj oče sicer okusil spreminjanje ravnateljske vloge in prevzemanje vse večjih administrativnih in menedžerskih odgovornosti, kar se je kasneje dokončno uresničilo. On se je sicer upokojil ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, leta 2001 pa so vsi ravnatelji v bistvu postali neke vrste “funkcionarji na položaju”: osebe, ki odgovarjajo za doseganje rezultatov. V poklicu je nedvomno prišlo do velikih sprememb; avtonomija šolskih ustanov je po letu 2000 prenesla na šole celo vrsto obveznosti. Danes lahko šolo enačimo s katerokoli drugo javno upravo, kar pomeni, da je administrativna plat bistveno bolj zahtevna kot v preteklosti. Skratka, spremenila se je narava poklica. Sam pa bom kljub vsemu skušal imeti pred sabo to, kar mi je oče vedno pravil: “Šola je v prvi vrsti za dijake”.

Po daljšem času je na liceju spet ravnatelj nekdo, ki je to šolo tudi sam opravil…
Res. Zelo sem navezan na šolo, iz katere izhajam. Glede na izid natečaja sem imel možnost izbirati šolo. Že prej so mi mnogi odsvetovali ostati na šoli, na kateri sem poučeval, saj je jasno, da se vrsta medosebnih odnosov zaradi nove vloge spremeni. Kljub vsemu sem se dokaj mirno odločil za licejski pol v Gorici, ker zelo spoštujem svoje kolege in vem, da opravljajo svoj poklic s srcem. Obenem pa mislim, da tudi dijakom, ki sem jih poučeval, nekaj dolgujem, morda v drugačni obliki. Moja odločitev je zato bila zavestna: okolju, v katerem sem zrasel, želim nekaj vrniti.

Kakšno je po tvojem mnenju v tem trenutku “zdravje” goriških šol?
Mislim, da so goriške šole zelo zdrave (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Danijel Devetak

27.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!