“Ogromno lepote imamo za pragom!”

Piše: Danijel Devetak

Pogovor / Matjaž Klemše, podpredsednik Slovenskega planinskega društva Gorica

Zgodba Slovenskega planinskega društva Gorica (SPDG) je dolga sto deset let. V tem času je šlo skoz goriško sekcijo ogromno ljudi, ljubiteljev planinstva, pa tudi druženja in prijateljevanja. O društvu, njegovem jubileju, sploh pa delovanju in poslanstvu smo se pogovorili s podpredsednikom Matjažem Klemšetom, inženirjem in družinskim očetom, ki je v društvu doma od otroških let.

Od kdaj si v SPDG?

V društvo sem včlanjen od leta 1983 ali 1984, saj je oče Vlado pri njem od nekdaj zelo aktiven član. V odbor sem stopil leta 2013, v zadnjem letu sem podpredsednik. Drugače se ukvarjam s članstvom, skrbim za seznam članov, članarine itd.

Kakšni so tvoji prvi spomini?

Prvi spomini so vezani na prve pohode. Takrat ni bilo vedno lepo hoditi, otrokom je bilo ponavadi dolgčas. Starejši so hodili hitreje, mi smo bili utrujeni, lačni, žejni … Najbolj zanimivo je bilo, če so bile zraven tudi druge družine z otroki.

Med drugim si znan kot avtor romana V zakrpanih gojzarjih (ZTT, 2009), ki je nastal, potem ko si prehodil 500 km slovenske transverzale. To je bil zate poseben podvig …

Knjiga je nastala po resničnih dogodkih, po hudi bolezni, ki sem jo prebolel, pa tudi po končanem študiju, v tistem vmesnem času, dokler nisem našel redne službe. Imel sem nekaj časa za odklop, za razmislek, za tak podvig. “Mineštra” dogodkov in občutkov je dala povod za to, da sem vse to razlil v knjigo. Na poti od Maribora do Ankarana sem leta 2007 bil en mesec, vmes sem nekaj dni počival. Na ramenih sem nosil tudi 25 kg težak nahrbtnik, saj sem bil tudi po več dni daleč od “civilizacije”. Na nekaterih odsekih sem imel tudi nekaj tehničnih težav. Verjetno so tudi zaradi tega odpovedali gojzarji, tik preden sem prišel na Triglav, na Golici so se prav odprli. K sreči sem na Jesenicah našel znanega čevljarja, h kateremu še Ljubljančani nosijo popravljat gorske čevlje. V nekaj urah mi jih je popravil. Vprašal sem ga, ali bodo zdržali do morja, pa me je čudno pogledal in zagotovil: “Do morja bo šlo …” In so zdržali! Nekajkrat sem jih uporabil tudi kasneje, ko so odpovedali še novejši gojzarji.

Marsikdo rad vzame to knjigo večkrat v roke, saj imaš zelo lep in oseben slog. Nameravaš izdati še kaj?

Imam nekaj osnutkov, pogovarjal sem se z nekaterimi založbami, za zdaj pa ni še nič konkretnega. Veselje je, v tem trenutku pa imam malo časa. Upam, da bo prišel trenutek, ko bom še kaj napisal.

SPDG je bilo ustanovljeno leta 1911, leta 1926 je bilo delovanje prekinjeno, leta 1945 obnovljeno …

Leta 1896 se je ustanovila soška podružnica osrednjega ljubljanskega SPD. Ta je nato ustanavljala več svojih podpodružnic in, med zadnjimi, tudi našo goriško sekcijo, leta 1911. Vojna je marsikaj prekinila. Po prvi vojni je društvo nekaj let bolj životarilo, dokler ga niso znani državni odloki leta 1926 dejansko razpustili. Zelo zanimiva je vsebina zbornika, ki je izšel ob koncu prejšnjega leta, ker osvetljuje obdobje med letom 1926 in koncem druge svetovne vojne, ki je bilo še do pred kratkim povzeto v dveh stavkih: društvo takrat ni delovalo, aktivnosti so obnovili leta 1945. Pred nekaj leti je sin Nandeta Rolicha, zadnjega predsednika pred razpustitvijo društva in enega izmed pobudnikov oživitve leta 1945, daroval nekaj zvezkov s približno 800 fotografijami, ki jih je posnel njegov oče in dokumentirajo obdobje, ko društvo dejansko ni obstajalo. Iz fotografij pa izhaja, da je delovalo. Prirejali so izlete, sicer bolj po naši okolici, na Trnovsko planoto, Nanos, Lokve, Sv. Višarje, Snežnik itd. To so bili kar “pošteni” izleti z 20, 30, tudi 50 udeleženci. Morda so se tudi peljali s kakšnimi kamioni. Mislim, da je bila organizacija takih pobud pogumno dejanje, gotovo ni bilo neopaženo. Planinci ponavadi niso politično obarvani, toda na teh izletih so se združevali Slovenci, zato je znalo biti sumljivo. Vlado Klemše je o tem nekaj malega izvedel pri starih članih, ki so bili pri društvu, ko se je spet ustanovilo leta 1945. Zapisanega ni dosti, je pa res veliko slik. Zbornik, v katerem jih je nekaj zbranih, ima tudi nalogo ozaveščanja o tem, da je društvo delovalo. Rolich je imel tudi umetniško žilico, rad je risal. Ob vseh slikah so didaskalije v slovenščini in italijanščini. Vlado je vse to uredil s pomočjo Martine Humar, ki je gradivo skenirala, in uredniškega odbora. V naslednjih mesecih bi radi zbornik predstavili na pogovornem večeru, na katerem bi poskusili še kaj izvedeti o Rolichu, ki se je deset let po obnovitvi društva umaknil in ni več hodil v hribe. Njegov lik bi radi osvetlili s še kakšnim pričevalcem.

Zbornik tudi nazorno opisuje delovanje v zadnjih 25 letih.

Knjiga, s predstavitvijo katere bi obeležili okrogli obletnici, sintetično opisuje delovanje od leta 1997 dalje, navaja podatke o pomembnejših izletih in občnih zborih, sestavi izvršnih odborov itd. Posebno poglavje je posvečeno Kraškim krtom, ki so pododsek SPDG, in Stanku Kosiču, dolgoletni duši in predsedniku Kraških krtov, ki je umrl pred dvema letoma.

V zadnjih desetletjih je društvo utrdilo svojo prisotnost in vlogo, uvedli ste tudi nove dejavnosti. Veliko poudarka dajete delu z mladimi na vzgojnem, planinskem in športnem področju …

Kar se tiče dejavnosti, radi nadaljujemo s pobudo Kekčeve poti. To so izleti, namenjeni družinam in otrokom do 10. leta starosti. Letno skušamo prirediti od treh do petih izletov za otroke, tako skušamo uvajati v planinstvo tudi tiste, ki so prišli v društvo zaradi smučanja. Ponovno smo zagrabili tudi za kolesarstvo; ta sektor se je okrepil, imamo skupino kolesarjev, ki hodijo na izlete. Zraven se jim je prebudila tudi tekmovalna žilica. Z društvom smo pristopili k vsedržavni zvezi, ki prireja tekme. Gre nam predvsem za to, da se kolesarji družijo; če potem kdo zmaga, smo nanj seveda ponosni. Eden izmed smotrov našega društva je namreč druženje in prijateljevanje.

Pomembna dejavnost našega društva je prirejanje smučarskih tečajev; v preteklosti smo imeli tudi smučarsko šolo, to je bil še dodaten tečaj za bolj zainteresirane otroke. Smo edino društvo na Goriškem, ki jih prireja v slovenskem jeziku; da bi tako ostalo, smo sklenili, da na tečaje sprejemamo samo otroke, ki obiskujejo slovenske šole. Zadnja leta prirejamo te tečaje skupno s Smučarskim klubom Brdina z Opčin, zbere se lepa množica, celo smučišče je za nas! Lani je tečaj zaradi izrednih razmer sicer odpadel. Računamo, da je v več kot 40 letih šlo skoz te tečaje okrog tisoč otrok iz vseh koncev naše pokrajine.

Redno delovanje predstavljajo planinski izleti ali še kaj?

Glavna dejavnost so izleti. Od junija dalje jih prirejamo skoraj vsak konec tedna. Veliko zahajamo v Julijce, po Sloveniji in Italiji. Nekateri odborniki imajo pri srcu posebna območja, na primer Dolomite. V zadnjih desetih letih smo s turistično agencijo večkrat priredili tudi enotedenski izlet nekam bolj daleč, tako smo združili turizem in planistvo. Nekajkrat smo šli na Apenine, v Južno Italijo, v Grčijo, Makedonijo , na Velebit, v Tatre itd. Dvakrat smo bili v srednji Italiji; vsakič, par tednov kasneje, je tam bil potres … V zadnjih desetih letih morda pogrešamo večje večdnevne podvige; nekoč smo hodili na Gran Paradiso, Monte Rosa in podobno. Tega žal ni več. Nekdo mora pač najti navdih in to speljati. Še do pred kratkim nismo imeli nikogar, ki bi bil usposobljen za vodenje izletov, dejansko smo jih prirejali kot spremljevalci. Vsak hodi na svojo odgovornost. Večina aktivnih planincev je vpisana v Planinsko zvezo Slovenije, ki nudi tudi nezgodno zavarovanje.

Koliko članov šteje društvo?

Število članov v različnih obdobjih pač niha, v zadnjih desetih letih jih je okrog 250 do 300. Smo med številnejšimi društvi na Goriškem. Dosti članov je vezanih na smučanje. V letih, ko je malo snega oz. ko je interes za smučarske tečaje manjši, je tudi število članov manjše. Članstvo je namreč pogoj za vpis na tečaj. Mnogo ljudi samo smuča in ne planinari. Sicer pa iščemo mlade moči in odbornike, naša vrata so odprta!

Je pandemija močno okrnila delovanje?

Zaradi zdravstvenih razmer se izleti niso prirejali, vemo pa, da so člani v lastni režiji hodili v hribe, ko so pogoji to dopuščali. Izkusili smo tudi seje na daljavo. Imeli smo namen prirediti kakšen večer s pričevanji kakšnega planinca. Občni zbor je bil formalnost, saj ni bilo zraven skoraj nikogar. Čim so se razmere umirjale, smo šli na kakšen izlet. Nekaj je tlelo … Pomembna dejavnost, ki smo jo skušali ohraniti tudi med pandemijo, je telovadba za starejše, ki ji pravimo rekreacija.

Junija boste organizirali srečanje slovenskih obmejnih planincev?

To srečanje se je prvič priredilo pred 50 leti. Udeležujejo se ga člani društev iz Celovca, z Jesenic, iz Trsta, Benečije in Gorice. Junija bo načeloma v Jamljah. Gre predvsem za druženje, ponavadi organiziramo en težji in en lažji pohod ter obisk krajevnih znamenitosti, na koncu pa družabnost.

Morda kaj razmišljate o EPK2025?

Goriški CAI nam je predlagal, da bi skupaj ovrednotili Sabotin, našo “skupno” goro. Enkrat smo se sestali in sklenili, da bomo najbrž postavili nekaj turističnih razlagalnih tabel z zemljevidi in označenimi potmi. To se nam zdi nekaj smotrnega in potrebnega. V Štmavru ni označeno, kje se začenjata poti; kdor teh krajev ne pozna, je morda malo zbegan. V prejšnjih mesecih sem srečal ljudi iz osrednje Slovenije in Štajerske, ki so prišli na Sabotin; pa niso vedeli, kje so poti, kakšne so itd. Na slovenski strani so bolje označene in markirane. Če bi uresničili ta projekt, bi poskusili najti način, da bi se financiral iz programa EPK. K sodelovanju nameravamo povabiti tudi Planinsko društvo Nova Gorica.

Kaj pa Kras?

Na Krasu smo kar doma, zadnja leta na Vrhu prirejamo tudi praznik kostanja. Lani poleti smo v sodelovanju z večstopenjsko šolo v Gorici priredili izlet na Brestovec za udeležence osnovnošolskih poletnih kampov. Pet juter smo spremljali osnovnošolce iz Gabrij na Vrh ter jim prikazali goriški Kras, ki ga marsikdo ne pozna, kočo Kraških krov, Kraljico Krasa, naš biser. Imamo radi naš Kras! Marsikdo ima Kras v svoji občini in ga je med omejitvijo premikov zaradi izrednih razmer še bolje spoznal. Podobno velja za Sabotin. Naše domače gore in griči so v zadnjih časih doživeli pravi razcvet.

Kaj ti pomeni planinstvo? Kaj iščeš v gorah, druženje ali tišino in samoto?

Jaz sem sicer bolj samotar. V hribe hodim bodisi z družbo bodisi sam. Na Slovensko planinsko pot sem se na primer odpravil sam. V planinah najdem mir. Tam se lahko odklopiš od vsakdana, službe, doma, vseh skrbi in se dvigneš stran. Nisem morski tip, ni mi všeč dopustovati na morju, hitro mi postane dolgčas. Planinstvo mi je blizu, rad odkrivam nove kotičke. In če se nečesa naveličaš, se lahko lotiš novih načinov ali prijemov planinarjenja. V zadnjih letih – predvsem z dobrim prijateljem – zahajava v brezpotja. Če smo do 30. leta hodili po markiranih poteh, zdaj odkrivamo čisto druge steze in kotičke. Treba se je pripraviti, najti gradivo, opise, fotografije, predvidevati ‘plan B’, saj se vmes petkrat izgubiš … Brezpotja so v bistvu neoznačene, opuščene, stare pastirske poti ipd. Gremo tudi na že poznane hribe, toda po neznanih smereh. Na Triglavu sem bil večkrat, sem pa odkril, da obstaja stara Kugyjeva pot, ki vodi iz Trente naravnost na vrh. To je opuščena pot, ki že 70 let ni več markirana, naredil jo je Julius Kugy! Čudovit kraj za brezpotja je dolina Bavšice, Loška stena: tam, razen po dnu doline, drugih markiranih poti ni. Je pa tam zgoraj kakih deset “neudomačenih” dvatisočakov, in ko nanje zmanjka gorskih stezic, ostanejo samo še strme trave in skale. Ogromno lepote imamo za pragom! Veliko čudovitih kotičkov je tudi drugje v Soški dolini. Zanimivo je odkrivati tudi ostanke prve svetovne vojne, toda ne tam, kamor hodijo vsi, ampak na brezpotjih; na drugi strani Krna je po grapah še polno bomb, železa in žic … Lepo je hoditi v hribe!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme