Suzin svet

Odtujenost

Odtujenost

Piše Suzi Pertot: Izgubili smo slovensko zemljo ...

Rodila sem se zadnji teden petdesetih let, menda pa je bil moj prihod na svet v resnici načrtovan za začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja. Usoda je hotela, da sem se rodila nekaj tednov pred pričakovanim datumom, v mojem primeru to pomeni za celo generacijo prezgodaj. Bilo je v Trstu, v glavni bolnišnici, pozneje so me pripeljali v pritlično, vlažno stanovanje, ki se ga niti najmanj ne spominjam. Zapustili smo ga nekaj mesecev po mojem rojstvu. In nikoli nisem začutila potrebe, da bi ga poiskala. Ni bilo naše … Za nekaj mesecev smo ga imeli v najemu. Kaj je to očetnjava, ne vem. Boli me, a priznam, da mi je ta pojem tuj.
V tistih letih v Trstu ni bilo lahko. Za tiste, ki so govorili slovensko namreč. Za nas še posebno ne. Živeli smo v ljudskih stanovanjih, to so stanovanja ATER, v svetoivanski četrti. V soseščini je bilo največ Istranov, pribežnikov, ki so se imeli za Italijane in zaradi spominov na vojne čase Slovencev niso marali. Moji starši so se zato odločili, da z mano govorijo v italijanščini, no pravzaprav smo doma govorili v tržaškem narečju, malokdaj v knjižnem jeziku. Tako sem preživela svoja prva leta, vse dokler me niso dali v vrtec in nato v šolo. Seveda je prišlo doma do kreganja, oče je hotel, da zaradi ljubega miru v soseščini obiskujem italijansko šolo, zmagala pa je mama, ki je bila zavedna Slovenka. Zakon mojih staršev je bil pravzaprav mešan zakon, oče je namreč le malokdaj spregovoril v slovenščini. Največkrat, ko je bil name zelo jezen.
V šoli s sloveščino že od samega začetka nisem imela težav. Kot bi dotlej doma govorila tuj jezik. Kot bi bila v moji podzavesti slovenščina že od rojstva zapisana kot materinščina. Prirasla mi je k srcu od prvega trenutka. Enostavno je bil to jezik, ki je bil že v mojih genih. Jezik, v katerem sem se v Bazovici pogovarjala z nono in stricem. Globoko v mojih spominih je bil to jezik vasi, gozdov, pristne domačnosti, ki sem jo kot otrok v mestu zaman iskala. V šoli sem bila že od malih nog odličnjakinja, najraje pa sem pisala. Minilo je veliko let, a še zdaj se včasih sama pri sebi nasmejem, ko se spomnim, kako me je učiteljica v prvih razredih osnovne šole dobesedno na kolenih prosila: Suzana, pa res ni treba, da je prosti spis dolg pet, šest strani. A je bil, vedno, pisanje je bilo v meni, bilo je del mene. In sloveščina je bila jezik, v katerem sem najlažje izražala svoja čustva.
Šola me je pozneje, ko sem postala že samostojna, vjklučila v slovensko družbo. V mestu to ni bilo tako enostavno kot na vasi. Bilo nas je malo in da smo se zbrali skupaj, smo se morali voziti z avtobusom. Najstniška leta so bila leta dolgih pogovorov, popoldnevov, ki so izhlapevali v večere, pesmi, ki jih ni hotelo biti konec, in sanj. Tiste pesmi nosim v srcu še zdaj. Zato mi ni nikoli dolgčas, ko kjerkoli zapojemo naše slovenske narodne pesmi, tiste, ki jih znam že na pamet in me spremljajo od mladosti. V njih so večeri, sanje, ljubezni. V njih so moja najlepša in najbolj srečna leta. To so pesmi, ki jih nosim v srcu, naše. Ko poslušam pesmi v italijanščini, mi ne pomenijo veliko. Ne sežejo mi do srca. Ostanejo nekje ob robu. Ker so tuje.
Odtujenost. Ne vem zakaj, a tu v Idrski dolini jo čutim bolj kot kjerkoli drugje. Ta zemlja naj bi bila slovenska. Idrija je mejna reka. Na njenem levem bregu je Korada, so Brda in slutnja Soče. Če se povzpneš na grebene, vidiš neskončnost Trnovskega gozda. Sosed, doma iz Abruzzov, tako podoben nam Slovencev, obožuje te gozdove. Pravi, da je Slovenija en sam gozd, ena sama krasna zelena pokrajina. Na oni strani Idrije. Tudi na našem desnem bregu so zelena pobočja, so gozdovi. A vendar je slovenska pesem tu skoraj utihnila. Še kdaj pa kdaj jo je slišati, ob praznikih, kot je pust, ko se ljudje sprostijo v maskah in ko pijača razgreje srca. Tedaj odpovedo zavore. In zasliši se naša slovenska pesem. Ne povsod … Samo tam globoko v objemu Idrske doline. V Prapotnem slovenske pesmi ni več slišati. Pravijo, da to ni slovenska vas. Ime pa ji je Prepotto, Prapotno, po rastlini, ki uresničuje želje v kresni noči.
Sosednja vas, pravzaprav občina, mimo katere se peljemo, če gremo proti nižini, je Dolenje, Dolegna del Collio za Italijane, v furlanščini nosi smešno, zoprno ime Dolegne dal Cuei. Koren je slovenski. Ime je slovensko. Pomen tudi. A vendar se krajani tega nikoli ne spomnijo ali se nočejo spomniti. Imajo se za Furlane, čeprav starejši še govorijo slovensko narečje. Samo mene zaboli, ko se peljem mimo. In berem ta napis: Dolegne dal Cuei. To slovensko zemljo smo izgubili. Postala je tuja zemlja. In vsakič jo začutim, tisto morečo, težko, dušečo odtujenost.
Zadnjič sem prebrala, da bo v Prapotnem prireditev. Gledališče. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

14.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!