Odrasla pravljičnost v znamenju Rossinija, Vernoya de Saint-Georgesa in Bartóka
Trst / Ob sklepu operne in baletne sezone Verdijevega gledališča
Pravljica je pravljica je pravljica – s parafrazo verza Gertrude Stein o vrtnici bi lahko obeležili višek zadnjih vrhuncev v sezoni Gledališča Verdi. Rossinijeva dramma giocoso La Cenerentola (Pepelka) iz leta 1817 v postavitvi genovskega gledališča Carlo Felice in klasični balet Giselle (1841) v produkciji SNG Opere in baleta Ljubljana zaznamuje pridih pravljičnosti, pravzaprav odrasle pravljičnosti. Ta je nekako prisotna tudi v Bartókovi operni priredbi mita Il Castello del Duca di Barbablù (Grad vojvode Sinjebradca) iz leta 1918, ki prihaja iz spoletskega Teatra Lirica Sperimentale A. Belli in bo do konca tedna na odru tržaške operne hiše.
Občutek, da smo pred pravo pravljico za odrasle, ki nas je tu pa tam spominjala na Mozartovo Čarobno piščal, smo imeli zlasti ko smo uživali in strmeli ob vitalni ustvarjalnosti in gracioznosti instrumentalnih, glasovnih ali odrskih domislic Gioachina Rossinija in libretista Jacopa Ferrettija. Iste zmesi površinske lahkotnosti, a v resnici življenjske modrosti, so sposobni le (glasbeni) geniji v svojem bliskovitem razponu od zgodnje eksplozije do prav tako brzega mrka ustvarjalnosti. Salzburžana, van Gogha, Kosovela je pokosila smrt, Rossinija in Rimbauda pa izgnanstvo ter ostra zareza v višku ustvarjanja.
Prešerno in briljantno dirigiranje Enrica Calessa (glasbenega direktorja Verdija) domačemu orkestru in solistom v Rossinijevi operi in Belgijca Ayrtona Desimpelaereja (direktorja ljubljanske hiše) v baletu Giselle je povsem ovrednotilo izvedbo tržaških glasbenikov, tako posamičnih instrumentov, ki so izraziti pri obeh fabulah, kot vsega kolektiva, ki je pokazal cel diapazon registrov, značilnih za ustvarjanje čarobnih atmosfer obeh spektaklov. Bleščeči in žlahtni so bili zlasti kostumi in kulise, ki jih je Nicoletta Ceccolini povzela po zgodovinskih vzorcih Emanueleja Luzzatija za postavitev Pepelke iz leta 1978 po izbiri režiserjev Paola Gavazzenija in Piera Maranghija. Prav sanjska je bila štimunga o mitu nemogoče in vendar mogoče ljubezni. Ta v romantičnem baletu, ki se deli na noč in dan in v katerem se stopnjujeta eleganca koreografij Joséja Carlosa Martíneza, scenografije in kostumov Iñakija Cobosa Guerrere ter igra luči Andreja Hajdinjaka, premaga smrt.
26-letni glasbenik in 33-letni libretist sta v samo treh tednih sestavila perfektno strukturo, v kateri so prvine znane pravljice le pretveza za zabavno, čustveno, realistično in celo poučno soočanje med krepostmi in pomanjkljivostmi človeškega značaja. Obe zasedbi sta suvereno, vokalno in igralsko, podoživeli junake: Angelino – Pepelko, princa Don Ramira, služabnika Dandinija, komičnega očima Don Magnifica, njegovi naduti in zlobni hčerki Tisbo in Clorindo ter modrega Pepelkinega podpornika Alidorja. Tudi zbor, ki ga s karizmatično energijo spet vodi domači zborovodja Paolo Longo, se je lepo ujel v dinamiko kakovostnih solistov.
Gostovanje milanske Scale iz leta 1969 z Rudolfom Nurejevim v vlogi princa Albrechta in Vero Colombo kot Giselle je še v srcu starejših ljubiteljev in očividcev, zadnje pa je bilo leta 2017 s solisti in ansamblom SNG Maribor pod vodstvom Simona Robinsona. Tudi tokratna svetovljanska ljubljanska postavitev “nesmrtnega” baleta Julesa-Henrija Vernoya de Saint-Georgesa po zgodbi pisatelja Théophila Gautierja in z glasbo Adolpha-Charlesa Adama je navdušila tržaško občinstvo, med katerim je bilo precej mladih in tudi otrok.
Za bolj zahtevne sladokusce pa so še jutri (ob 20.00), v soboto in nedeljo (ob 16.00) zadnje ponovitve opernega diptiha, ki sestoji iz dveh enodejank: najprej La porta divisoria (Notranja vrata), ki jo je uglasbil sodobni glasbenik Fiorenzo Carpi (z dopolnitvijo Alessandra Solbiatija) na libreto Giorgia Strehlerja po sloviti Kafkovi Preobrazbi, in nato Grad vojvode Sinjebradca z glasbo Béle Bartóka in libretom Béle Balázsa. Libretista sta nenadejano, tako rekoč zunajgledališko “povezana”: prvi, po rodu Tržačan, je utemeljitelj povojnega gledališča v Italiji in Evropi, drugi, Madžar, pa filmske estetike in teorije sploh.
Prva slika: Pevska zasedba in orkester “opernega diptiha” La porta divisoria / Il Castello del Duca Barbablù (Notranja vrata / Grad vojvode Sinjebradca) – Foto F. Parenzan
Druga slika: Prizor iz baleta GIselle (Foto F. Parenzan)
