Tržaška

Odprtje razstave in rastlinjaka

Odprtje razstave in rastlinjaka

Piše Marko Manin: POGOVOR / Andreina Contessa, direktorica Miramarskega gradu in parka

Neprimerno stanje Miramarskega parka se po prihodu nove in zelo aktivne direktorice Andreine Contesse postopno izboljšuje. Po desetmesečnem obdobju njene uprave so že vidni prvi konkretni rezultati, ki so bili prej le utopične misli. Direktorica Miramarskega gradu in parka Andreina Contessa ima za omenjeni zgodovinski spomenik veliko zanimivih, dobrih in naprednih idej, ki jih je že preizkusila med vodenjem drugih državnih muzejev. Izkušeno, novo prvo damo Miramarskega gradu smo zaprosili za intervju po skoraj enoletnem delovanju v Trstu.

Pred svojim prihodom v Trst ste vodili muzej Italijanske judovske umetnosti v Jeruzalemu. Kako ste doživeli to spremembo?
Jeruzalem in Miramar sta dve med seboj različni realnosti. Po kar nekaj letih odsotnosti sem se ponovno vrnila v Italijo, kar je tudi pomenilo, da sem se morala znova privajati živeti v Italiji in se prilagajati v novem mestu. Ob prihodu nisem poznala še nikogar in začeti sem morala kar iz nič.
Ko ste prvič zagledali svoje novo delovno mesto, Miramarski grad, kakšne misli so vas obšle?
Ta funkcija mi je predstavljala velik iziv. Že od samega začetka mi je bilo jasno, da ima ta kraj ogromne potenciale, ki bi jih lahko bolje izkoristili. Miramarski grad bi lahko primerjala z zelo težko in problematično dediščino, ki sem jo prevzela. Grajski objekt in park sta dve veliki strukturi, ki za njuno dobro delovanje potrebujeta tudi določeno število uslužbencev.
Kakšen se vam je zdel ob prihodu grajski park?
To je ogromen park, ki se razprostira na 22 hektarjih ozemlja in je bil kar veliko let zelo zanemarjen.
Zdaj ste že skoraj leto dni v Trstu. Nekatera vaša dela so že obrodila prve sadove, ki pričajo o vašem profesionalnem pristopu k vodenju Miramarskega gradu in parka. Bi lahko že opravili obračun skoraj enoletnega dela?
V Trst sem prišla na začetku lanskega julija. Nekatere spremembe so že vidne, a ne še tako, kot sem si jih sama želela. Sem sem prišla polna energije in dobrih zamisli za ta kraj. Žal sem se tu morala soočati tudi s težavami in stiskami v zvezi z osebjem; te so preprečile oziroma nekoliko omejile moje načrte. Znašla sem se dejansko sama z varnostniki. Oseb, ki bi bile zadolžene v upravi, sploh ni bilo: nisem imela tajništva, arhitektov, tehničnega osebja. Vložila sem veliko dela in truda, žal tudi za zadeve, ki mi dejansko ne pripadajo.
Namesto da bi se ukvarjala s projekti, vezanimi na prihodnost gradu, sem se ukvarjala še s starimi problemi.
Kateri so bili prvi tehtni problemi, ki so se pojavili?
Pomanjkanje osebja, za katerega sem se takoj obrnila na ministrstvo in na deželo FJK, tako da bo v kratkem ta verzel, vezana na osebje, rešena.
Ko govorimo o Miramaru, je bistveno pojasniti, da gre za dve kompleksni strukturi: to sta Miramarski grad in grajski park.
Prejšnje uprave so ločile upravo gradu od parka, kar je bilo po mojem mnenju zgrešeno. Nova ministrska reforma je ponovno združila Miramarski grad in park v eno upravno enoto. S funkcionalnega in upravnega vidika je tako veliko enostavneje, saj, ko govorimo o gradu ali parku, so v ta pojem, zajete tudi grajske konjušnice, Castelletto, pomol, tople grede in vse ostale arhitektonske konstrukcije, ki se nahajajo na tem območju.
Projekt za obnovo grajskega parka se je že začel?
V resnici se masterplan za park ni še začel, ampak smo tik pred koncem načrtovanja. Gre za zelo kompleksen projekt, ki ne zajema le elemente, vezane na botaniko, ampak obsega tudi vse zgradbe, potoke, mlake, jezerca, pešpoti, pohištvo in živali, ki so v parku. Vsekakor smo začasno že uredili osrednje grajske gredice, ki krasijo park. Zaupala vam bom še ironičen pripetljaj: spomladi smo nabavili pet tisoč vijolic za park. Najbrž so te rastline srnam zelo všeč, ker nam jih je družinica srn vse pojedla. Ni nam preostalo drugega, kot da smo vijolice nadomestili z drugim cvetjem, ki ga srne ne marajo.
Kako vam je prišla na pomoč takratna deželna uprava?
Dežela nam ni dodelila nobenih prispevkov. Ponudila nam je materialno, praktično in pragmatično pomoč, tako da nam je dala na razpolago deželne gozdne straže, ki so nam pomagale pri sečnji dreves v parku.
V maju ste v grajskih konjušnicah odprli novo razstavo, posvečeno cesarju Maksimilijanu mehiškemu in slikarju Manetu, ki nosi naslov Od Miramara do Mehike v Pariz.
Gre za popolnoma nov projekt, ki z novim multimedialnim pristopom povezuje našega Maksimilijana in velikega slikarja iz obdobja realizma in impresionizma Edouarda Maneta. Že pred mojim prihodom je bila načrtovana razstava, ki bi počastila spomin na 150. obletnico ustrelitve mehiškega cesarja Maksimilijana. Jaz pa sem se odločila, da to razstavo spremenimo v nekaj drugačnega, novega. Poslužila sem se znanja in izkušenj na področju novih multimedialnih tehnologij, ki sem jih pridobila med službovanjem. Tako je razstava postala multimedialna pripovedna inštalacija, pri kateri se obiskovalci vživijo in “potopijo” v zgodovinsko dogajanje tistega časa. Razstava ima določeno strukturo in vsi njeni razstavni prostori so dejansko prikazani z multimedijskimi tehnikami. Obiskovalce, ki si nataknejo slušalke, spremljata glasba in glas pripovedovalca. Na začetku prav Maksimilijan povabi obiskovalce na popotovanje, ki se začne v Miramaru in se nato z njim nadaljuje do Mehike, kjer se je pripetil tragični umor. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

09.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!