Odpade naj ves balast, ostanejo naj pomembne vsebine

Piše: P.in

DRUŠTVO FINŽGARJEV DOM IN DSI Predbožična misel Aleša Čerina

ponedeljek, 21. decembra 2020, je potekalo po spletu srečanje, ki ga je organiziralo Društvo Finžgarjev dom ob sodelovanju Društva slovenskih izobražencev. Številni udeleženci so razumeli, da gre za željo organizatorjev, da so blizu svojim prijateljem vsaj s pomočjo spleta v času letošnjih nenavadnih božičnih praznikov. Srečanje je imelo v sebi veliko ganljivega in predvsem simboličnega.

Dvignilo se je na simbolično raven še iz enega razloga: gost Aleš Čerin, ki je tudi v zamejstvu vsem znan kot odmeven predavatelj, pisec kolumn, bloger, izredno dinamičen voditelj (vodil je 220 skupin zakoncev!), pričevalec zdravega, naravnega in preprostega življenja, je pred približno letom in pol hudo zbolel in se moral takoj podvreči intenzivni kemoterapiji. Občutja in misli ob tej svoji pretresljivi izkušnji je zaupal prisotnim, ki so že po nekaj stavkih razumeli, kaj pomenijo besede iz naslova Kako preživeti Božič v karanteni (ko nas stiska pandemija – kot limono – kaj priteče iz nas? Izkušnje karantene iz bolniške sobe. Kako najti veselje v preizkušnji v luči božje besede).

Prisotnim je Aleš Čerin razkril svoja doživljanja ob izredno dramatični izkušnji trpljenja in osamljenosti in zaupal poslušalcem svoja dragocena spoznanja, bisere resnice, ki so se v njem izkristalizirali. Obenem je potegnil vzporednice z današnjo situacijo ob pandemiji, ki je na srečo za veliko večino manj dramatična.

Pri tem je bil zelo kredibilen, saj je, lahko rečemo, takrat smrti zrl v oči. Kakšen sok se je iz notranje bogatega človeka, kot je Aleš Čerin, “izcimil” v tako presunljivih trenutkih, ko je moral biti pripravljen na vse najhujše in se je že poslavljal od sveta? Čerin je predvsem opozoril na to, naj se vprašamo, kaj nam ostane, ko smo pred smrtjo: s čim se je edino vredno ukvarjati, posvečati čas, misli, energije.

V dramatičnih trenutkih, ko zaradi težkih zdravil ni zmogel niti zmoliti do konca molitve očenaš, ko je zmogel le položiti roko na Sveto pismo; ali ko je molil za to, da bi zmogel pojesti do konca svoj jogurt, ali ko je bil tako šibek, takrat odpade ves balast, odpade vse, kar je v življenju nepomembno. Takrat nam ostanejo le pomembne vsebine, kot je ljubezen. Razumel je, kako so pomembni naši socialni odnosi (npr. odnos z družino); še bolj je občutil pomen molitve (v času njegove bolezni je na tisoče ljudi po vsej Sloveniji molilo zanj). Z ženo sta morala v pogovoru takoj “odriniti na globoko”; preiti k bistvu – morda tudi odpustiti in prositi odpuščanja. S svojimi štirimi otroki je moral iti takoj “v globine” in jim povedati vse, kar lahko oče še pove svojemu otroku.

Zavedel se je, da je konec življenja (za vsakega človeka) potencialno blizu: vsak se sicer tega zaveda, ve, da se od rojstva dalje bližamo smrti, vendar vsi “odlašamo” pomembne stvari. Te pa moramo opraviti takoj in zdaj.

Pomembno je zaupati (npr. zdravnikom, ki vedo mnogo več od nas – tudi v času epidemije); pomembno je izraziti in občutiti hvaležnost za vse, kar je pozitivnega v življenju (in za življenje samo).

Številne globoke življenjske modrosti, ki jih je Aleš Čerin spoznal, je mogoče vzeti za vodilo tudi v današnjem času epidemije: tako čas Božiča za kristjane ne more biti čas glasnega veseljačenja, popivanja in reflektorjev, ampak čas, ko gremo v tišino svoje sobe, prižgemo lučko, ki simbolizira Jezusovo rojstvo, premislimo o citatih iz Svetega pisma, preberemo dobro knjigo (če je mogoče skupno z zakoncem); vsaj 15 minut na dan posvetimo Bogu.

Predsednika Društva Finžgarjev dom in Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor in Lučka Peterlin Susič sta izkoristila priložnost, da sta vsem prisotnim prijateljem in tistim, ki se niso mogli povezati, voščila za božične in novoletne praznike v upanju, da se bodo mogli v novem letu videti v živo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme