Odmevno o požigu in vrnitvi Narodnega doma v Trstu Slovencem!

V Sloveniji nastaja in poteka veliko najrazličnejših dogodkov, saj država, bi dejali v prispodobi, “deluje s polnimi pljuči”. Kronika je raznolika in pestra, zaradi česar javnost in tudi povsod navzoča politika dogajanja skoraj zmeraj različno sprejemata in ocenjujeta. Državni zbor je, denimo, prejšnji teden na izrednem zasedanju sprejel četrti, t. i. protikoronski zakon, namenjen odpravljanju posledic virusa covida-19 in ukrepom zoper čedalje večjo možnost, da se bo smrtonosna epidemija ponovila. Tudi ta novi zakon bo zagotovo koristen za vse slovenske državljane oziroma prebivalce, zato pa je iz moralnih in etičnih razlogov škodljivo ravnanje politične koalicije, ki se na vse mogoče načine, ki so pravno sicer mogoči in dovoljeni, postavlja proti vsem ukrepom za osamitev in kdaj v prihodnosti možno popolno odpravo virusa.
Odmevni so bili dogodki ob stoletnici požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu in ob vrnitvi njegove zdaj obnovljene zgradbe slovenski narodni skupnosti v Italiji. Soočala so se različna mnenja tudi o tem, ali naj bi slovenski predsednik Borut Pahor na bazovski gmajni počastil tudi žrtve fojb, torej tiste Italijane, pa tudi Slovence, Hrvate in pripadnike še nekaterih drugih narodov, ki so jih po drugi svetovni vojni oziroma med zasedbo Trsta in drugih obmejnih območij v Italiji umorile jugoslovanske oblasti. Za nekatere bi venec, ki bi ga (je) položil slovenski predsednik na fojbo v Bazovici (gre v resnici za opuščen rudniški jašek, op. a.), pomenil izdajstvo protifašističnega gibanja in partizanstva, za mnoge druge pa veličasten dogodek in zmago slovenske diplomacije in zamejske politike. Časnikar, urednik in politik Tino Mamić navaja, “da so partizani v fojbe, ki so zdaj vse v Sloveniji, zmetali med tri tisoč pa do štiri tisoč Italijanov. K tem žrtvam povojnih pobojev pa bi po njegovem mnenju morali prišteti tudi mrtve, med okoli tri tisoč italijanskimi vojnimi ujetniki in civilnimi osebami, ki so bili zaprti v koncentracijskem taborišču v Borovnici. To taborišče, ki je delovalo še več let po vojni, je sicer slabo raziskano. Tomaž Simčič, šolnik in zgodovinar iz Trsta, pa je v komentarju, objavljenem v slovenskem katoliškem tedniku Družina, z naslovom Slovenski narodni dom v Trstu in sprava, zapisal, “da je slovesnost ob začetku postopka za vrnitev stavbe, v kateri je bil od leta 1904 do 1920 Slovenski narodni dom, ob udeležbi najvišjih predstavnikov Italije in Slovenije, predsednikov Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja, nabit s sporočilnostjo, kakršne v odnosih med italijanskim in slovenskim narodom v preteklosti ni bilo veliko. Glede obiska Boruta Pahorja ob simbolnem spomeniku žrtvam fojb na Opčinah pa je nevarnost politične izrabe tega dogodka resnična, toda po drugi strani je nasilje jugoslovanske komunistične vojske leta 1945 neovrgljivo zgodovinsko dejstvo. Obžalovanje zločinov je pietetno dejanje, ki kot tako ni znamenje šibkosti, ampak prej moči, da smo se Slovenci sposobni soočiti tudi s temnimi platmi naše preteklosti”.
V manj zainteresiranem delu slovenske javnosti se je ustvarilo mnenje, da je bila z razpravo in poročili udeležencev simpozija Slovenske akademije znanosti in umetnosti o narodni spravi obravnava te velike in občutljive teme iz naše preteklosti končana in je torej narodna sprava dosežena. Vendar so dejstva in razlogi, ki tako mnenje zanikajo. Razpravo o slovenski narodni spravi je na dveh straneh slovenskega katoliškega tednika Družina poglobil Ivo Žajdela, slovenski zgodovinar in publicist. Navaja, “da nekaj bistvenih pojmov in kategorij za nadaljevanje procesa narodne sprave ostaja nedorečenih. Predvsem po treh desetletjih razprav in obravnav prihajamo do spoznanja, da polovičarska sprava ni mogoča oziroma da ne zasluži tega imena. Ni mogoče ločevati povojnih pomorov in pobojev od medvojnega revolucionarnega nasilja. Spremeniti je treba razlago sedanje uradne zgodovine. Zgodovinopisje ni ideologija, ki je lahko dogmatsko zabetonirana, ampak je znanost. In kakor je v znanosti vsaka teorija lahko ovrgljiva, velja to tudi za teorije o medvojni in povojni zgodovini na Slovenskem. Važna je tudi določitev strank v postopku narodne sprave. To je za upokojenega nadškofa in filozofa prof. dr. Antona Stresa najbolj nujno in hkrati verjetno najteže. Kdo naj se spravi in s kom? Dolga pot do sprave bo tudi zato, ker naš Državni zbor ni obsodil vseh treh zločinskih režimov, ki so v velikem delu Evrope, in tudi v Sloveniji, povzročili hudo teptanje človekovih pravic, že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej”. So pa tudi primeri in dogodki, ki po vsebini kažejo, da nasprotujejo narodni spravi. Jurij Bizjak, koprski škof, je v Sporočilih slovenskih škofij in v časopisu Slovenski čas, ki je časnik za družbo in kulturo ter priloga tednika Družina, pojasnil svoj pogled na družbene in politične razmere v Sloveniji. Stanje takole ocenjuje: “Zaprepadeni poslušamo in gledamo, s kakšno lahkoto se v današnji slovenski družbi razpihuje sovraštvo in iščejo zdrahe, podtikajo zli cilji in nameni, vzbujajo sumničenja in obtožbe, širijo laži in potvorbe, prikazujejo izmišljene domneve kot dejstva, raztresa slaba volja in ščuva k uporu, ustvarja zmeda in utira pot v brezvladje ter pripravljajo ozračje in razmere za ponovno nasilno odpravo zakonite oblasti”.
Dr. Helena Jaklitsch, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa je v intervjuju za revijo Ognjišče razkrila doslej najbrž povsem neznano grenko dejstvo. Zgodilo se je med razpravo o številu ministrstev v slovenski vladi. Izpostavljena je bila zahteva za ukinitev ministrstva za Slovence po svetu, “ker da ni potrebe, da iščemo izdajalske Slovence po svetu”.
V Slovenski matici, naši stari in znani založbi, so sporočili, da se je v času osamitve njene dejavnosti zaradi virusa zelo povečalo zanimanje za knjige. Ta založba je bralcem poslala brezplačno več kot dva tisoč izvodov knjig, ki jih je izdala Slovenska matica. Knjiga je vsaj za obdobje izolacije ponovno postala kulturna vrednota.
Marijan Drobež

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme