Od potovalnega tabora do SDM-ja
SZSO / Poletni podvig goriških roverjev in popotnic
Letošnji tabor goriškega klana je bil nekaj posebnega. Zelo verjetno ste že naleteli na novico, da smo se odpravili na Portugalsko. Štartali smo 27. julija v jutranjih urah z letališča v Benetkah. Bil je direkten let, tako da se nas je vseh osemnajst – petnajst klanovcev in trije voditelji – kmalu znašlo srečno v Lizboni. Tistega dne pa potovanja s prevoznimi sredstvi ni bilo še konec. Stopili smo še na Flixbus, ki nas je peljal do Fatime. V tem mestecu se je končno začela naša dogodivščina na Portugalskem.
Prvi dan smo hodili razmeroma malo. Bili pa smo vseeno utrujeni zaradi čakanja, poti in sonca, ki nam je že ob prvih korakih zaželelo prijetno toplino. V poznem popoldnevu smo končno dospeli do skavtskega sedeža, kjer naj bi lahko postavili šotore in prespali. Odložili smo nahrbtnike in se lažji odpravili do glavne cerkve v Fatimi. Pogled nanjo in na trg pred njo je nas vse presenetil. Nismo si mogli predstavljati, kako so lahko v tako majhni vasi zgradili nekaj tako veličastnega. Najprej smo si jo ogledali in nato, kot je pri skavtih navada, naredili krog ter se usedli na travo za cerkvijo. Poleg poti smo tistega dne začeli tudi duhovno pot našega tabora. Delili smo si zelo osebne misli in govorili o veri, življenju, bratstvu. Spoznal sem, kako naša skupnost začenja rasti. Čeprav je bil komaj prvi dan, je že bilo jasno, da bo ta tabor združil skupnost v nekaj enotnega, ki se bo v prihodnosti še gradila in zasledovala svoje ideale. Prava pot se je tako začela z naslednjim dnem, ko smo se napotili do Porta de mòs. Prvi dan hoje je vedno najtežji. Spoznaš težo nahrbtnika. Se zabiješ v bolečino in trpljenje, ki spremlja tvoje telo po vročini. K sreči imaš ob sebi skupnost, ki bi si prav tako kot ti želela počitka. S skupnimi močmi pa uspe vsakomur nadaljevati in prispeti do cilja. Ravno ta je lepota in čarovnija skupnosti. Če koga boli noga, ve, da lahko računa na soseda, ki mu bo nosil breme. Če kdo konča vso vodo, ve, da ne bo žejen. Če ima kdo kamen na srcu, ve, da mu bo nekdo prisluhnil in pomagal.
V taki skupnosti smo dan za dnem dosegali nove cilje. Spoznavali smo bolje drug drugega in odkrivali tudi temne plati soskavta, ki jih v vsakdanu ne kaže. Imeli smo pogovore, ki so se dotaknili duše vsakogar. Živeli smo v idealnem svetu, kjer te nihče ne kritizira za to, kar si. Vsakdo je vedel, da si lahko upa povedati karkoli, saj bi ga nihče ne napadel, temveč bi prišlo do razprave in rešitve težave.
Po tretjem dnevu hoje smo prispeli do Alcobace, kjer se je skupnost ponovno preizkusila. Zadnji letnik – torej pet članov – je zapustil zavetišče in se odpravil na hike. Doživeli smo občutek nemoči. Brez denarja in telefonov smo se morali znajti in prositi pomoč domačine. Hike sproži vsakič občutek nelagodja, saj se moraš prepustiti človeku, ki ga ne poznaš in ne pozna tvojega jezika. Na koncu pa doživiš občutek lepote in prijaznosti neznanca, ki ti skuša na vse mogoče načine pomagati. Spoznaš, da svet ni tako temen, kakor se lahko zdi. V marsikateremu človeku lahko opaziš v očeh lučko ponižnosti in notranjega miru.
Po srečno končanem hiku smo se vsi skupaj srečali v Nazareju, kjer smo se ponovno združili. Po potovalnem delu tabora smo se lahko končno odpočili in šli pohladit v ocean. Proti večeru smo se s plaže povzpeli do glavnega trga v Nazareju, ki je bil zgrajen na približno 100 m nadmorske višine. Tam smo v tišini opazovali zahod in razmišljali o lepoti neskončnosti. Mislim, da je to bil eden najpomembnejših trenutkov tabora. Tistih petnajst minut si je lahko vsak vzel zase. Premlel je vse občutke, ki jih je doživel v tistih dneh, in se hkrati pripravil na to, kar nas je čakalo v Lizboni. Po tistem zahodu smo se v spremstvu valov in notranjega miru ponovno spustili proti plaži in se odpravili spat.
Naslednjega dne smo bili že pripravljeni na drugi del naše dogodivščine tako daleč od doma. V Lizboni sta se nam pridružila še dva brata skavta in tako je celotna skupnost lahko začela odkrivati mreže poti, ki so skrivale sanje obmorskega mesta. Prvega avgusta se je začel pričakovani Svetovni dan mladih. O teh dneh je bilo že marsikaj napisano v prejšnji številki NG. Dovolite mi, da poudarim samo nekaj trenutkov oz. besed, ki se verjetno tudi ponavljajo. Nikdar jim ne bomo preveč prisluhnili. Najbolj pričakovani so bili govori papeža, ki je vsakič znal pokazati, da je nam mladim blizu in nas sili v prihodnost. Rekel je, naj se ne bojimo. Naj padamo in vstajamo. Če ne moremo vstati sami, nam bo kdo pomagal, dovolj je prositi za pomoč. Dodal je še, da kdor nikoli ne pade, pomeni, da stoji na mestu, da ne živi. Kaj pa je obstoj brez življenja?
