Od Nice do Gorice in naprej, z mladostno strastjo, GO! 2025 naproti

Najlepši prizor glasbene komedije Od Nice do Gorice je pravzaprav zadnji sprevod 130 (!) sooblikovalk in sooblikovalcev bogate in očarljive zgodovinske lepljenke, od igre do petja, od uprizoritve do tehnike, ki so želi res dolgotrajen aplavz. Le škoda, da ni sramežljivo domače občinstvo nagradilo vseh nastopajočih tudi s stoječo ovacijo, kar bi si seveda zaslužili, začenši z avtorjem besedila Alexom Devetakom in soavtorico Jasmin Kovic, režiserko postavitve, saj sta oba opravila temeljito predhodno raziskovalno delo, da sta sestavila prepričljiv splet slik, ki ponazarjajo edinstveno večkulturno, večjezično in večpolitično srž mesta “na konfinu”. Tekst je izraz montaže “goriških” jezikov, slovenščine, italijanščine, nemščine, furlanščine in še posebej slovenskega mestnega narečja in iz okoliških krajev Brd, ravnine in Krasa. Kar daje, kot je razvidno iz citatov, posebno barvitost dogajanju na odru. Naravno je zato sodelovanje produkcije Kulturnega centra Lojze Bratuž s partnerji kot SNG Nova Gorica, dramska skupina SKPD F.B. Sedej iz Števerjana in dramski odsek PD Štandrež te goriški Artisti Associati, Collettivo Terzo Teatro in Kulturhaus Görz.

Prizorišče severne železniške postaje ob slavnostnem odprtju Bohinjske proge ali Transalpine 19. julija 1906 z avstrijskim prestolonaslednikom Francem Ferdinandom (Marjan Breščak) do padca meje ob slovenskem vstopu v EU 1. maja 2004 je povezovalni genius loci, današnji Trg Evrope, simbol vedno tleče ideje o povezanosti vseh goriških kulturnih stvarnosti.

Režiserka je imela nelahko vlogo, da je na ne prav velik oder strpala prek 60-članski zbor, ki je v večbarvnih oblačilih, od belle epoque do sodobnih, in ob plapolanju italijanskih in slovenskih tribarvnih (s krasnim grbom umetnika Marka Pogačnika s Šempasa) in modro-zlatih evropskih zastav pel prej avstrijske koračnice in za finale vse tri himne, italijansko, slovensko in evropsko. Še najlepše je bilo slišati suito Patricka Quaggiata, odličnega avtorja izvirnih glasb, v kateri so se uglašeno spajale harmonije treh himn. Če bo predstava naslednje leto zaživela, kot predvideno, v okviru EPK na Trgu Evrope, bodo prišli do pravega izraza vsi množični prizori.

O predstavi je že poročala Iva Korsič in jo tehtno ocenila ob lanski premieri v isti dvorani, zato bi dodal nekaj vtisov in zapažanj. Že nežna slika zaljubljencev s plakata (foto Dominique Pozzo) na produ “Špjagete” na Soči, kjer se dobivata Mira (Urška Taufer) in njen “ljubi” Pepin (Andrej Zalesjak), odraža intimnost in radoživost para, ki ga družinske in zgodovinske zagate ob meji pred zadnjo vojno in po njej, od fašizma do jugoslovanskih zaporov, ločujejo in oddaljujejo. Ko se junaka “čezmejne ljubezni” le najdeta, se kot številni Primorci odselita in nastanita v kraju blizu Gardskega jezera.

Zato se priletna Mira (empatična Marjuta Slamič) znajde ob začetku zgodbe na podstrešju gardske vile z 20-letnim vnukom Denisom (Emil Sabadini), ki govori z njo italijansko, ona pa mu pripoveduje o blišču in ranah rodne Gorice po slovensko. Sodobna Vergil in Dante, prefinjena igralka SNG Nova Gorica in mladi Goričan, nas popeljeta med vzpone in padce stoletne parabole mesta. “Drsenje” v prvo in drugo svetovno vojno se dogaja v simbolnih kavarnah, avstrijski na Travniku 3. julija 1914 tik pred izbruhom vojne in leta 1941 v sloviti kavarni Rudija Bratuža (ekspresiven Robert Cotič, sam nekdanji lastnik kavarne in zato povsem vživet v vlogo) in žene Marije (Mojca Dolinšek).

V prvi sliki so res zabavni prizori z Mirino babico, služkinjo Marijo (temperamentna Ilaria Bergnach) in njeno gospodinjo z Dunaja, plemkinjo Katharino (ironična Marinka Černic), ki podari Mirini babici “čideno” iz Mariezella. Verižica s podobo Marije iz avstrijskega Marijinega Celja, ki “konkurira” z domačo Svetogorsko, se prenaša skozi štiri rodove kot nekakšna rdeča nit družinske in kolektivnih zgodb. Vidno vlogo imata avstrijski komandant (Jens Kolata) in zdravnik (Peter Szabo), ki poosebljata oba vidika vojne – militarističnega in humanističnega. V naslednji sliki v Kavarni Bratuž smo priča nori epizodi, ko se v ritmu vaudevilla soočajo razne goriške duše, domovinska, svetovljanska, in sprošča mlada energija deklet in števerjanskih “juncev”, tudi Mirinega brata Slavka (briljanten Matej Pintar), ki izzivajo prijaznega, jezičnega kavarnarja, ki bo moral v osvobojeni Italiji zapreti kavarno in se odseliti v Kanado.

Pričakovali smo več petih prizorov, v slogu prejšnjih uspelih operet v produkciji KC L. Bratuž. Večinoma pa je šlo za klasično lahko gledališče, burkasto in ironično, ob dovršenih nastopih mogočnega združenega zbora, ki ga sestavlja 21 sopranov, 16 altov, 10 tenorjev in 14 basov iz Mladinskega in Mešanega pevskega zbora Emil Komel, MePZ Lojze Bratuž iz Gorice ter Mladinskega pevskega zbora Šempeter-Vrtojba. Ganljiva sta bila napeva v romantični idili pri Soči Oj, mati, mamca, pošljite me po vodo … Amor, amore cos‘a m‘hai fatto fare … Razne registre dogajanja na odru, množične in solo nastope je z vso barvitostjo spremljal GO! Borderless orkester v sestavi 26 instrumentov ter pod vodstvom dirigenta orkestra in zbora Mirka Ferlana.

Dramaturško in režiserko znanje Jasmin Kovic se je izkazalo v osrednji sliki znamenitega dneva metel 13. avgusta 1950, ko se je meja “čudežno” odprla in so Primorci z onstran meje navalili skozi prehod pri Rusi hiši v Raštel in mestne trgovine ter tisto nedeljo izpraznili vse zaloge. Na spletu se dobi avtentično pričevanje Darka Bratine o tem (www.darkobratina.net). Živobarvna oblačila se kar usujejo iz zakulisja in elegantne gospe, oblečene v krasne kostume Snežice Černic, ki jih je fino sešila šivilja Irene Gruzovin, se sprehajajo po mestnih ulicah. Te in ostale sugestivne kulise si je zamislila režiserka sama, izdelal znani tržaški scenografski mojster Alessandro Starc, skrbno izbrane posnetke zgodovinskih razglednic pa je na premične kulise projicirala Sybil Calligaris. Pohvaliti gre veliko delo kostumografke, šivilje in asistentk Katje Klanjšček, Antonelle Datato in Valentine Verzegnassi, ki so skupaj ustvarile kar 400 kosov oblek, zvesto rekonstruiranih, kot da bi šlo za predstavo ali film Luchina Viscontija.

Še bi lahko naštevali, pokrovitelje, partnerje, sodelujoče organizacije in društva, imena pevcev in pevk, orkestrašev, statistov, tehničnega osebja – vse to se dobi v lepem gledališkem listu, ki ga je opremila Monica Quaggiato, z dragoceno zgodovinsko časovnico. Omenimo dobro znane “veterane”, Božidarja Tabaja kot Starega Slavka, ki se na koncu le pobota s sestro Miro, Marka Brajnika kot Štandrca in Pečanko (Gabriela Vidmar).

Prav bi bilo prav, da bi center Bratuž dal na svojo spletno stran poleg glavnih nosilcev tudi vse ostale sodelujoče (skupaj okrog 200), saj kompleksna in obenem briljantna predstava, v kateri smo uživali vseh 90 minut (brez prekinitve), se nima kaj skrivati pred drugimi tovrstnimi “profesionalnimi” uprizoritvami in bi jo lahko uvrstili v gledališke programe pri nas ali v Sloveniji. Zato želim ekipi KC L. Bratuž s Franko Žgavec (navdihovalko predstave) in sodelavkama Danielo in Natašo Klanjšček na čelu, da bi jo uspeli v okviru EPK GO! 2025 popeljati tudi iz Gorice, da bi zaživela v vsej svoji večjezičnosti, barvitosti in mladosti še na drugih odrih, za širok krog gledalcev, v tradiciji nekdanjih taborov, odprtih vsem tu prisotnim narodnostim in tudi drugim.

Goriški skladatelj Patrick Quaggiato, avtor kakih 800 skladb, dobitnik Merkùjeve nagrade in osrednjega kulturnega priznanja SKGZ in SSO, ter tržaško-goriški zborovodja Mirko Ferlan, s svojimi zbori dobitnik uglednih nagrad tudi na mednarodnih tekmovanjih, ne rabita velikih predstavitev.

Goriški pisatelj Alex Devetak je zmagovalec slovenskega Festivala mlade literature Urška in urednik spletne literarne revije Nebulæ.

Števerjanka Jasmin Kovic je po treh stopnjah gledališkega študija na goriškem in bolonjskem Damsu ter operni šoli akademije S. D’Amico v Veroni postala gledališka in operna režiserka, scenografka, igralka, dramska avtorica. Po “amaterskih” začetkih pri števerjanski Dramski družini SKPD F. B. Sedej je realizirala mnogo popularnih “poklicnih” režij, ki so vzbudile zanimanje tudi v strokovnih krogih. Na osebni spletni strani www.jasminkovic.com so zabeležene zadnje predstave: Vlak ŠT, 1 2 3 v bodočnost (2024), Dobre zmeraj. Tudi mrtve, Ljubka (multimedijska monodrama) in Popolni tujci (2023), muzikal – uspešnica za SSG Zadnjih pet let (2019), dokumentarec Naše vrednote, naše bogastvo ob 60-letnici Katoliškega doma – KC Lojze Bratuž v Gorici (2022).