Tržaška

Od italijanskega rasnega do argentinskega vojaškega preganjanja

Od italijanskega rasnega do argentinskega vojaškega preganjanja

Tržaška Rižarna / O grozodejstvih diktatur

“Pomembno je odkriti resnico, spregovoriti in ohranjati spomin v opomin, da bi se grozodejstva, ki so jih diktature v prejšnjem stoletju povzročile ljudem, nikoli več ne ponovila”. Tako je na srečanju Od rasnih zakonov do diktature v Argentini, ki sta ga na pobudo senatorke Tatjane Rojc v ponedeljek, 17. februarja, v tržaški Rižarni priredila Deželni inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja in združenje 24 marzo. it, opozorila Vera Vigevani Jarach.
Pričevanje 92-letne gospe židovskega rodu, ki je dijakom liceja Petrarca spregovorila o nasilju, ki ga je njena družina doživela s strani italijanskega fašizma in argentinskega režima, je bilo poučno in prisrčno. Ker je bila njena mama Armenka, je že kot mlada spoznala ozadje genocida, ki ga je ta narod utrpel na začetku 20. stoletja.
Družina Vigevani se je zaradi rasnega preganjanja leta 1939 izselila iz Milana v Argentino. Ded, ki je ostal v Italiji, je umrl v Auschwitzu. Gospa Vera, ki se je po vojni v Južni Ameriki poročila s tržaškim Judom, ki se je tja zatekel pred antisemitizmom, je bila konec 70. let prejšnjega stoletja žrtev nove tragedije: hčerka je bila med tistimi, ki so v času režima “izginili”. Družina je 20 let pozneje odkrila, da je bila med žrtvami t. i. poletov smrti.
Pričevalka je na srečanju na dopadljiv in neposreden način posredovala izkušnjo žensk, ki se v argentinski prestolnici že dolgo let zbirajo na Majskem trgu. Z vztrajnim bojem ohranjajo živ spomin na grozodejstva režima in terjajo odkrivanje resnice. Po sodni poti so dosegle že marsikateri rezultat. “Pravijo nam, naj svoj boj opustimo, pozabimo in jim odpustimo, vendar – tudi zaradi tega, ker se zločinci niso pokesali svojih dejanj – menimo, da mora najprej priti na dan vsa resnica, potem bomo pa videli …” je poudarila Vigevanijeva.
Kot je na srečanju obrazložil Simone Cuva, se združenje 24. marzo. it v sodnih palačah bojuje, da bi celotna resnica o “desaparecidosih” prišla na dan. Ker je v času diktature izginilo mnogo dojenčkov, ki so jih vojaki odvzeli izvornim in predali novim družinam, se združenje ukvarja tudi s problemi odkrivanja prave istovetnosti pripadnikov že druge generacije.
Vigevanija je izpostavila odgovornost in pomen gojenja “vseh in ne le posameznih zgodb, ki sestavljajo zgodovinski spomin”. Proti tistim, ki želijo, da bi okrog zločinov proti človeštvu prevladal molk, ali jih celo zanikajo, se je treba pogumno in odločno postaviti proti: “Ko so nas utišali s cenzuro, smo si prisvojili trg in ulice, torej javni prostor”, je obrazložila.
Predavateljica je spregovorila tudi o občutkih krivde do “izginulih”, ki celo življenje spremljajo tiste, ki so preživeli mučenje in zaslišanja vojaške diktature, ter one, ki so pobegnili v tujino. Posredovala je izkušnjo, kako so ženske s “Plaza de mayo” premagovale strah in vztrajale v svojem mirnem odporništvu.(…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Mch

01.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!