Od Gorice v svet ... in nazaj
Težko je odpraviti se v svet. Včasih nas negotovost ustavlja. Pogosto nas prav ta negotovost prepričuje, da gremo s trebuhom za kruhom, v neznano. Ljudje smo si pač med sabo različni. Sara Soban pa je že kmalu razumela, da je negotovost ne straši; daje ji moč, da se še raje podaja v svet. Ko je bila še dijakinja klasičnega liceja Primož Trubar v Gorici, je s projektom Intercultura odpotovala v Mehiko, kjer je preživela celo leto, in tam opravila četrti razred višje šole. Po maturi se je vpisala na univerzo v Salzburg, na fakulteto za turizem. Prav ta njena želja, da gre v svet in spozna nova okolja, me je prepričala, da je njena zgodba vredna intervjuja. Tako jo bodo lahko vsi spoznali. Ko sem jo nekoč vprašal, zakaj se je že drugič odločila, da bo odšla na študij daleč od doma, mi je odgovorila, da si želi nabrati čim več znanja, ki ji ga svet lahko ponudi, da bi ga potem prinesla domov in ga s pridom uporabila. Odgovor me je še posebno presenetil.
Med pogovorom sva se s Saro tikala, saj naju že od malih nog veže prijateljstvo, poleg tega pa sva bila tudi pet let sošolca na liceju.
Kako to, da si se odločila za univerzo v Salzburgu?
Za univerzo v Salzburgu sem se odločila iz dveh razlogov: zaradi mesta samega, ker ni preveč daleč od doma in se tam lahko res naučim nemščine, in zaradi univerze same, ki je zelo dobra in znana v Avstriji. Vpisala sem se na fakulteto za turizem, kljub temu da v začetku nisem bila prav prepričana o tem, da je to prava izbira. Ko pa sem videla, kakšen program imamo in katerim predmetom bom sledila – med temi so celo nekateri izredno podobni tistim na Univerzi Bocconi, na kateri študira moja fant -, sem se prepričala, da je moja univerza izredno kvalitetna in da sploh se je ne sme podcenjevati. Žal, med ljudmi pri nas velja splošno mnenje, da je turistična smer “manjvredna”. Vsekakor sem razmišljala tudi o isti univerzi v Kopru in Barceloni, a me nista prepričali.
Kako poteka študij? Ti je bilo v pomoč znanje, ki si si ga nabrala v višji šoli?
Študij poteka zelo dobro in sem tega izredno vesela. Univerza je tako organizirana, da poleti imaš vse štiri mesece proste, tudi če moraš ponavljati kak izpit. Če se slučajno zgodi, da ti izpitov ne uspe urediti pred poletjem, te avtomatično izločijo. Zdi se precej strogo, toda profesorji ti vedno priskočijo na pomoč, predvsem ker v razredih ni dosti ljudi: če ima kdo več težav pri kakem predmetu, mu bo profesor tega predmeta gotovo pomagal.
Višješolski študij mi je bil zelo v pomoč, kljub temu da nimam več literarnih predmetov, kot sem jih imela na klasičnem liceju. Ko moramo včasih pri lekciji prebrati kak tekst, mi ga uspe razumeti že po prvem branju, medtem ko ga morajo nekateri moji sošolci prebrati vsaj še dvakrat ali trikrat. K sreči smo se tega na liceju res zelo dobro naučili.
Rada raziskuješ mesto? Katere so njegove večje zanimivosti?
Zelo rada raziskujem mesto, toda žal imam za to zelo malo časa. Veliko se moram učiti, ker imamo cel kup predmetov. Največja zanimivost Salzburga pa je, po mojem mnenju, prav jezik, ker v tem mestu ne govorijo v čisti nemščini, ampak uporabljajo posebno narečje. Zame, ki sem se šele začela učiti nemščine, je ta dialekt res težko razumljiv. Na univerzi imamo majhno restavracijo, in ko sem nekoč naročila dva kozarca soka, sem uporabila besedo “zwei”, natakar me je pogledal in z vprašujočim glasom rekel: “zwo”? Predstavljala sem si, da ta beseda pomeni prav tako “dva”, zato sem mu potrdila naročilo. Si nisem pa mislila, da se bom morala soočati z dialektom celo na univerzi, a k sreči se ne dogaja tako pogosto. Večje zanimivosti mesta so sicer Mozartova hiša, grad in središče mesta Altstadt, ki je res čudovito.
Katere so pa večje razlike med našimi kraji in Salzburgom?
V Salzburgu so ljudje zelo različni od naših. Na prvi pogled se zdijo mrzli in bolj zaprti, toda, če ti lahko pomagajo, ti bodo gotovo. Težko pa se odprejo do take mere, da se lahko z njimi spoprijateljiš ali navežeš stike. Drugih večjih razlik ni; hrana je precej podobna naši in mesto je celo zgrajeno na podoben način kot Gorica.
Četrto leto liceja si opravila v Mehiki. Kako si doživljala študij takrat, kako pa ga zdaj?
Po pravici povedano, v Mehiki nisem imela dosti opravka s študijem, predvsem zato, ker tamkajšnja višja šola me ni sprejela dobro. Sploh me niso jemali zares: v celem letu sem imela samo nekaj kontrolk, spričevalo pa sem si tako rekoč napisala sama. V tisti šoli je bilo vse “narejeno na pol”, če se lahko tako izrazim. Bila pa je res čudovita življenjska izkušnja, ki me je močno obogatila. V šestih mesecih sem se v Mehiki naučila veliko več stvari, kot sem se jih v istem času v Salzburgu. Res je, da sem tam imela veliko prostega časa, tu pa moram namenjati večino časa študiju.
Meniš, da so Mehičani kot narod bolj odprti od Avstrijcev?
Mehičani so res veliko bolj odprti kot Avstrijci, in to včasih do take mere, da se zdijo že “hinavski”. Avstrijci so manj zgovorni in odprti, a kar ti povejo, je gotovo resnica.
Verjetno imaš na tej univerzi sošolce s celega sveta. Si mogoče spoznala tudi kakega Slovenca oz. zamejca?
Moji sošolci so doma z vseh celin in imam dobre odnose z vsemi. Veže nas predvsem dejstvo, da smo vsi daleč od doma, in ker smo tu sami, smo vsi začeli iskati stike z ostalimi. Spoznala sem Slovenko, doma z Bleda, ki je res zelo “fanj” in prijazna, sem pa edina zamejka, ki obiskuje to univerzo.
Opažaš kakšne večje razlike, ki nastajajo med tabo in drugimi študenti iz ostalih držav?
Že kmalu po prihodu v Salzburg sem opazila edino večjo razliko med nami študenti: tisti, ki prihajamo iz južnoevropskih držav, smo veliko bolj navezani na dom, kakor tisti, ki prihajajo iz severnoevropskih ali azijskih držav. To seveda ne velja za vse, ampak npr. jaz, moja sošolka z Bleda in dva sošolca iz Italije smo veliko bolj navezani na dom kot moje sošolke iz Ukrajine. Res pa je, da so nekateri študenti, predvsem tisti, ki prihajajo iz držav, ki niso članice EU, “prisiljeni” ostati v Avstriji tudi čez poletje, da ne bi izgubili dovoljenja za bivanje v Avstriji … / Tadej Pahor
Celoten zapis v tiskani izdaji
Pogovor / Devetnajstletna Števerjanka Sara Soban in njena ljubezen do tujih jezikov in kultur
