Intervju

Od Gorice in Benetk do Chang Chuna in Šanghaja

Od Gorice in Benetk do Chang Chuna in Šanghaja

Piše: Tadej Pahor / Goričanka Diana Berte' pri 23 letih že osvaja Šanghaj

Živimo v svetu, ki zahteva od nas nove izkušnje in preizkušnje. Vse močnejši informacijski tokovi nam omogočajo stike s celim svetom, spoznavanje krajev, ki so več tisoč kilometrov oddaljeni od nas. To pa daje možnost novim generacijam, v katere spada naša Diana Berte’, letnik 1994, ki je maturirala na klasičnem liceju Primož Trubar v Gorici, da se preizkusijo in se podajo v nov svet priložnosti. Njena zgodba se mi je zdela omembe vredna, zato sem ji ponudil možnost, da v intervjuju predstavi pot, ki jo je iz Gorice privedla do Šanghaja, na Kitajskem.
Ker sva z Diano bratranca, sva se med pogovorom seveda tikala.

Kako to, da si se odločila za študij kitajskega jezika?
Pred petimi leti bi se morala vpisati na univerzo, toda julija še nisem vedela, kam bi šla. Začela sem razmišljati o evropskih jezikih, nato pa sem se odločila za vzhodne, ker so se mi zdeli zanimivejši. Razmišljala sem o japonščini, arabščini in kitajščini in nazadnje izbrala prav kitajščino, ker mi je zvenela najlepše. Vpisala sem se na univerzo v Benetkah, in sicer na fakulteto za jezike Ca’ Foscari.

Kako je potekal študij v Benetkah?
Na začetku je bilo izredno zahtevno. Bila sem skorajda edina, ki se nisem nikoli učila kitajščine, medtem ko so se je drugi učili že na višji šoli. Profesorji so predavali zelo hitro, jaz pa sem težko spremljala razlage; bala sem se, da mi ne bo uspelo. Bila pa sem v čudovitem mestu, spoznala nove ljudi, raziskovala Benetke in res uživala mesto, tako da študij ni bil vedno na prvem mestu. V drugem letniku pa se je situacija spremenila in uspelo mi je doseči raven znanja vseh ostalih, ob tem pa sem se še vpisala na japonščino, ki je bila, ravno tako kot kitajščina, precej zahtevna. Največji izziv pa je zame predstavljalo tretje leto, ko sem šla, pred diplomo, pet mesecev na Kitajsko, v mesto Chang Chun, na skrajni sever.

Kako je potekalo življenje v Chang Chunu?
Ko sem prišla na Kitajsko, sem se zavedela, da so bile lekcije v resnici samo priprava na to, kar me je res čakalo: v Chang Chunu nihče ne govori nobenega drugega jezika razen mandarinske kitajščine. Mesto stoji ob meji s Severno Korejo, na isti geografski višini kot mesto Vladivostok v Rusiji, in je eno izmed najbolj severnih mest na Kitajskem. Ko sem marca prišla tja, je bila povprečna temperatura -25°C. Ime mesta pomeni “dolga pomlad”, toda tam pomlad dejansko ne obstaja, ker se temperatura dvigne od -30°C do 30°C. Kljub temu da so mi povedali, da je življenje v tistem mestu psihološko zahtevno, sem se zavedela tega le, ko sem prišla tja. Bili smo večji del časa zaprti v univerzitetnem kampusu, ki je bil ves siv, oddaljen 40 km od središča. Zelo me je presenetilo, ko sem opazila, da smo zahodnjaki privilegirani v primerjavi z drugimi študenti: mi smo živeli v sobah po dva in dva in smo imeli majhen grelec na elektriko; Kitajci pa, ki so živeli malo dlje od nas, so bili v sobah po osem ali devet in niso imeli pravice do grelca. Ravno tako smo mi lahko imeli ogrevanje v razredih, oni pa ne. Med tednom nismo smeli zapuščati poslopja. K sreči pa smo ob koncu tedna lahko šli v mesto, toda, ker je kampus zapiral vrata ob desetih zvečer, smo se začeli posluževali stranskih, kletnih vrat, ki so nam nudile vstop v kampus. Tisti del kampusa, ki je bil namenjen Kitajcem, pa ni imel stranskih vrat za vstop v poslopje, tako da, kdor se je zakasnil, je ostal zunaj. Profesorji so bili z nami zelo prijazni, s Kitajci pa včasih tako hudobni, da jih niso pustili iti spat, če so kaj zagrešili.

Zakaj so bile take razlike med zahodnjaki in kitajskimi državljani?
Kitajci obožujejo nas zahodnjake. Kamorkoli greš, vsi buljijo vate, ker niso nikoli videli nobenega zahodnjaka. Ko smo hodile v mesto, ki je bilo oddaljeno eno uro vožnje, so včasih prihajale k nam dekleta in nam začele poljubljati roke, prav tako tudi njihovi fantje. Vsi so nam plačevali vse, pile in jedle smo zastonj, nastajale so celo vrste ljudi, ki so si želeli se slikati z nami. Dogajalo se je celo, da so fantje pošiljali svoja dekleta proč od miz in ponujali nam prazne sedeže, one pa so objokane odhajale in se sploh niso upirale. Čutila sem se zelo neprijetno, ker smo bili prava cirkuška atrakcija.

Ko si se vrnila domov in diplomirala, si se odločila, da boš nadaljevala študij na Kitajskem, toda ne na severu, ampak v Šanghaju. V čem se razlikuje to mesto s severom?
Ko sem bila na severu, sem ves čas čakala na vrnitev domov. Tam ni bilo ničesar, kar bi me lahko spominjalo na dom ali dalo kakšno večje zadoščenje. Doma pa sem se zavedela, da sem se tam naučila res veliko, bodisi glede jezika, ker tam ni nihče govoril niti besede v angleščini, bodisi glede družbe, ki živi tam, ki je zelo nazadnjaška in revna.
Šanghaj je popolnoma drugačna realnost. Spominja na New York, v katerem najdeš vse, kar zadeva svet, od hrane do ljudi in kultur: v Šanghaju živi ves svet. Zaljubila sem se v to mesto že od prvega dne in, če ne bi imela v Gorici svojega fanta, bi tudi ostala tam, in se ne bi vrnila domov po izpitnem obdobju. V Šanghaju sem razumela, kako je naš svet v resnici napreden. Spoznala sem nekaj študentk, ki so se poslužile projekta Erasmus le zato, da so zakasnile svojo dogovorjeno poroko za šest mesecev ali eno leto. Mislila sem, da se to dogaja samo v filmih, toda videla sem, da je to resničnost predvsem v južnoazijskih državah. Spoznala sem tudi veliko Rusov in njihove navade. Spoznala sem ves svet v enem mestu in ta je ena izmed glavnih razlik med Chang Chunom in kozmopolitskim Šanghajem.

Kakšno je življenje v Šanghaju?
Ko sem prišla tja, sem spoznala vse kitajske navade. Začela sem jesti kitajsko hrano, se premikati s podzemsko železnico, spoznavati njihovo kulturo itd. Mesto je razdeljeno na več četrti in v vsaki živijo ljudje iz določenih kitajskih provinc, tako da, če si želiš hrane iz Tibeta, ti je dovolj iti v tibetansko četrt mesta in tam boš našel Tibetance, njihovo hrano in kulturo.
Tukaj pa sem prvič opazila, da je težko vzpostavljati stike s Kitajci. Spoznala sem veliko (Južnih) Korejcev, Rusov in Japoncev in se z njimi tudi veliko pogovarjala o svetovnih dogajanjih, sedanjosti in celo o Severni Koreji. Kmalu pa sem razumela, da Korejci raje ne govorijo o problemih s Severno Korejo, na podoben način tudi Japonci se ne radi pogovarjajo o odnosih med Japonsko in Kitajsko. Paziti moraš, o čem govoriš, Korejcev ne smeš spraševati, od kod so doma, ker so gotovo iz Južne Koreje, Japonce pa, zakaj so v slabih stikih s Kitajsko.

Katere so pa bistvene razlike med tukajšnjim življenjem in tamkajšnjim?
Kitajci imajo popolnoma različne navade od nas. Prvi mesec sem se težko prilagajala njihovim urnikom: kosilo je bilo že ob 11.30, večerjali pa smo ob 18. uri. Ni mi pa še uspelo razumeti, kako razmišljajo. Spoznala sem ljudi, ki so bili zelo odprti do zahoda, a tudi veliko takih, ki so zelo zaprti in konservativni. Mislila sem, da so mladi bolj odprti, dokler nisem spoznala, da so skoraj vsi šanghajski prebivalci tam le zaradi zaslužka. Kitajci, točneje Šanghajčani, sploh ne skrivajo dejstva, da jih zanima samo tvoj denar: če se hočeš kam vpisati, te z vso silo vabijo tja in ti celo povejo, da želijo imeti tvoj denar. V primeru, da se ti zgodi kaj takega, moraš zelo odločno odgovoriti, da nočeš, drugače te lahko začnejo neprestano klicati po telefonu in, v najslabšem primeru, zasledovati. Da se ne bo zdelo, da so taki samo Kitajci: kdorkoli se preseli v Šanghaj za delo, se preseli tja samo zaradi zaslužka; tam je tudi veliko Italijanov, ki se obnašajo prav kot vsi ostali. (…)

(Cel zapis v tiskani izdaji)

08.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!