Očetova hiša

V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, naj bi bila naš skupni dom zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus kakor še prej apostol Peter; vemo, da je ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan, ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to, kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona “zemeljska hiša, ki je le šotor”. Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi, recimo, s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da ji uspe v tem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne zanašali nanje, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi le-tega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo zdaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta. Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih. Za začetek je potreben sveti krst, potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je ta orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke “samokritičnosti” svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih. Da ne bo, potem ko bomo imeli spet prost dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi le-to je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh.
Andrej Vončina

Piše Andrej Vončina / Misel na 4. velikonočno nedeljo

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme