Oče naš (in osmica) na beneški 'mostri'
Prepolna dvorana Darsena na Lidu, nekdanja “Arena” beneškega filmskega festivala, ki je svojčas doživela premiere popularnih evropskih in hollywoodskih uspešnic, od Povratka Jedija do Leona. Na zatemnjem ekranu svetlobni beli zapis: “Igor Prinčič predstavlja”… Poznani pejsaži, položni grič z Mirenskim Gradom, preko diagonal trtnih nasadov čez Sočo, meglen pogled na belokoščen amfiteater prve svetovne vojne pri Oslavju, temnozelene asfaltne proge, ki peljejo v Brda ali čez mejo po strugi Soče. Iz zvočne kulise se dvigajo topli in svetli glasovi pevcev iz Fare, ki pojejo furlanske, tržaške, slovenske pesmi, narodne, pivske, slovesne kot Oče naš Jožeta Leskovarja, ki pripovedujejo o lepoti in razžaljenosti naših perifernih, obmejnih, večkulturnih krajev večtisočglavi množici svetovnega festivala.
Minimalistična uprizoritev “fraske” med griči, v osamljeni cementni hali sredi zelene lepote, z dotrajanimi sodi v ospredju, nam predstavi protagoniste te grenkosladke, skoraj neorealistične komedije. Gospodar Gustino gosti v svoji osmici običajne goste, preperelega Alpinca, šarmantni nasmeh Arielle Reggio in čudaškega junaka, neotesanega, surovega, odurnega Paola, ki se mu svet dobesedno prekucne na glavo s prihodom nepoznanega, “idiotskega” nečaka Zorana, z onstran meje po smrti pozabljene tete.
Ne vemo, ali smo v ozračju čudaških zgodb in likov iz Kosmačeve tolminske zakladnice ali pa znotraj etičnega mikrokozmosa vseh nians človekovega čustvovanja Dostojevskega. Skratka, srečanje dveh tako različnih oseb, zapitega vulkanskega štiridesetletnika v krizi (zvezdnik italijanskega filma Paolo Battiston) in zasanjanega očalastega najstnika (naturščik Rok Prašnikar), sproži iskro preobrata. V filmu Zoran, moj nečak idiot govorijo italijansko tudi slovenski liki, notar Peter Musevski, zdravnik Ivo Barišič, sam Zoran, ki se je naučil papirnate italijanščine iz knjig mamine knjižnice. Nekateri zamejski gledalci so to ožigosali, a dramaturška izbira govori v prid popularnosti filma. Režiser Marco Oleotto in producenta Igor Prinčič (za goriško Transmedio) in Miha Černec (za slovensko Staragaro) so izbrali pot lažjega dostopa do publike; njihov film ima in gotovo uresničuje artistične namere, a si obenem želi priti do občinstva.
V filmu, poleg asketskega Roberta Citrana in dopadljive Marjute Slamič, nastopa tudi igralec-režiser Jan Cvitkovič, dobitnik pred 12 leti Zlatega leva prihodnosti s prvencem Kruh in mleko, avtor znanstvenofantastičnega celovečerca Archeo, ki je bil gost letošnje jubilejne 70. “Mostre”, skupaj z drugimi 70 zmagovalci festivala, z udeležbo pri skupinskem filmu Venezia Speciale 70 – Future Reloaded”. 90-sekundni Cvitkovičev utrinek, posvečen zgodovini filma “I was a Child”, sta producirala Staragara in Transmedia, producenta tudi omenjenega Archeo.
Nekdanji “kinoateljejevec”, sedaj neodvisni producent Igor Prinčič, je celih pet let vztrajno iskal partnerje in finančne vire za Zorana in poleg omenjenih producentov pridobil še prispevek Eurimages, Italijanskega kulturnega ministrstva (MiBAC), Slovenskega filmskega centra, Javne agencije Viba Film, RTV Slovenija ter Filmske komisije in Deželnega avdiovizualnega sklada Dežele FJK. 36 let od znanega programskega intervjuja Darka Bratine v Primorskem dnevniku, ko je napovedoval ne le tradicionalno filmsko društvo, kjer bi prikazovali filme, a tudi “atelje”, kjer bi jih proizvajali, po pretežno kulturnih produkcijah Kinoateljeja in bolj eksperimentalnih Transmedie, smo sedaj pred pravo komercialno (brez negativnega prizvoka) produkcijo iz širšega goriškega mešanega prostora, ki lahko računa na dober odziv v Italiji in mednarodno.
Desetminutno ploskanje v dvorani Darsena, dobre recenzije in nagrada občinstva na Mednarodnem tednu kritike beneške “mostre”, so dobra napotnica za prihod filma, sredi novembra, v italijanske kinodvorane. Sedaj ima glavno besedo distributer Tucker film iz Vidma, izraz 30-letne izkušnje pordenonskega Cinemazero in videmskega CEC (Centro espressioni cinematografiche), ki se je v zadnjih letih uveljavil s promocijo več uspešnic, iz videmskih pregledov azijskega filma Far East Film, npr. japonskega Departures (T. Yojiro) ali južnokorejskega Poetry (L. Chang-dong).
Goriška mešana koprodukcija je po več letih edina zastopala italijanski film na beneškem mednarodnem tednu kritike, ki ga prireja sindikat italijanskih filmskih kritikov SNCCI. Izmed 400 poslanih prvencev s celega sveta se je v izbor uvrstil še drugi slovenski film, prvenec novomeškega režiserja Roka Bička, Razredni tovariš. Kot znano, je tudi to delo prevzelo občinstvo in kritike na Lidu ter prejelo glavno nagrado pregleda, zlatega leva prihodnosti, in po beneški predstavitvi kar 8 nagrad na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Tudi Zoran je bil nagrajen v Portorožu z zlato vesno za scenografijo (Vasja Kokelj in Anton Špacapan Vončina) in za najboljši manjšinski film.
Za slovenske gledalce v dvorani Darsena je bilo res vzburljivo poslušati, v tišini sredi italijanske in mednarodne množice gledalcev, sugestiven, najprej nekoliko negotov, potem pa čisto ubran solo napev Oče naš, ki ga je zmogel mladi Rok Prašnikar, Zoran. Vse bolj sproščeno pa je bilo v “osmici” na lepem vrtu zraven Palače filma, v Zoranovi hiši, ki jo je postavila produkcija. Po majskem nastopu na Marcheju v Cannesu so s sodelovanjem briškega vinarja Renata Keberja, konzorcija pršuta S. Daniele in drugih uredili tradicionalno točilnico vina in drugih dobrot (pršut, “panceta”, sir, kuhana jajca, jota) iz habsburških časov, v kateri so se lahko srečali vsi prijatelji in partnerji od Berlina do Cannesa, Sarajeva, Rotterdama, Sofije in Stona… in seveda časnikarji, producenti, distributerji in gledalci, ki se zanimajo za Zorana. Na veselici po premieri so se zbrali številni ugledni gosti, od predsednice dežele FJK Serracchianijeve in deželnega odbornika za kulturo Torrentija do predstavnikov Film Commission FVG in vseh partnerjev, ki so sodelovali pri filmu. Z Battistonom, Oleottom, Prinčičem, vso ekipo in igralci, tudi iz novogoriškega SNG, so se veselili fansi z Goriškega in Tržaškega, ki so prišli na projekcijo, poseben avtobus družbe Transmedia z vsem osebjem, ki dela pri obeh Kinemaxih, Tmediji in povezanih medijskih družbah, direktor Transmedie Giuseppe Longo, predsednik Kinoateljeja Aleš Doktorič in ostali “kinoateljejevci”, predsednik KB1909 Boris Peric, festivalska dopisnica Ivana Godnik in časnikarji PD, pevci zbora iz Fare, ki so prepevali furlanske pesmi in Kol'kor kapljic, tol'ko let…
ATO
