Očarljivi nemirni ustvarjalni duh Vena Pilona
Galerija Ars / Predstavitev monografije
Veno Pilon je bil svetovljan, ki je svet poznal. Živel je razpet med različnimi evropskimi mesti, in vendarle se je v določenih trenutkih svojega življenja še naprej vračal na domačo zemljo. Bil je vsestranski ustvarjalec, likovni umetnik, fotograf, pisatelj, esejist in pesnik, ki se je rodil v Ajdovščini materi Uršuli, domačinki iz Podrage, in očetu Domenicu Pillonu, Furlanu, ki se je na Vipavsko priselil iz Moša. V rodno Ajdovščino se je umetnik nazadnje vrnil leta 1968, kjer je leta 1970 umrl. V prostorih, kjer je bila nekoč pekarna Venovega očeta, so na temelju donacije, ki jo je avtorjev sin Dominique namenil Ajdovščini, leta 1973 ustanovili Pilonovo galerijo.
Pri Slovenski matici, ki je leta 1965 izdala Pilonovo avtobiografijo Na robu, so se umetniku letos poklonili še s knjigo Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij: Veno Pilon med podobo in besedo. Publikacijo sta v sredo, 16. novembra, v prostorih galerije Ars na Travniku predstavila Zarika Snoj Verbovšek in pesnik ter umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj, ki je knjigo sestavil z dr. Irene Marijo Mislej, ugledno poznavalko Pilonovega življenja in dela. Avtorja sta monografijo zasnovala kot preplet besedil o Pilonovem življenju med rodno Slovenijo, Parizom in drugimi evropskimi mesti, ter del, v katerih se zrcali umetnikov nemirni ustvarjalni duh. Monografija prinaša namreč Pilonove najbolj reprezentativne eseje, besedila pa dopolnjujejo številne celostranske reprodukcije slik in fotografij ter tudi manjše reprodukcije, vinjete. V monografiji je prvič v takem obsegu objavljen tudi bogat izbor njegovih pesmi.
Dr. Irene Mislej se je v knjigi na stvaren način posvetila Pilonovi umetniški poti, pri tem se je močno oprla tudi na njegovo korespondenco in drugo dokumentacijo iz njegovega arhiva. Poudarek je namenila predvsem umetnikovi osebnosti, na katero so zelo vplivali različni ljudje, ustvarjalci, ki jih je Pilon spoznal doma in v svetu. Prvi del njegovega življenja sta prav gotovo zaznamovala Ajdovščina in njegov oče, ki je prepoznal sinov talent ter mu omogočil šolanje in interdisciplinarni razvoj. Veno Pilon pa je že v mladih letih veliko časa preživel v tujini, na Dunaju, v Firencah, v Pragi, bil je med tistimi Slovenci, ki so doživeli oktobrsko revolucijo v Rusiji, toda iz svojega “ajdovskega” doma je dejansko črpal svojo življenjsko moč. Po letih študija in prve svetovne vojne se je namreč ponovno ustalil v Ajdovščini in – po besedah dr. Komelja – je prav v teh letih nastalo njegovo najboljše slikarstvo, “umetnik vizualno izrazi svoj odnos do tistega, kar mu je najbližje”. Slikal je pokrajino in portrete ljudi, doživel svoje prve slikarske uspehe tudi v širšem italijanskem prostoru, saj se mu je v svetu umetnosti odprla pot kot avtorju iz Italiji ponovno priključenih območij.
V tem okolju pa je Pilon kmalu postal nezadovoljen, soočal se je z zgodnjim fašizmom, srce ga je ponovno vabilo v tujino in preselil se je v Pariz. “Šel sem v Pariz, da se tam izgubim v množici,” piše v svoji avtobiografiji in dejansko je bil to kraj, ki ga je posebno zaznamoval, kraj, kjer je spoznal svojo ženo Anne Marie Guichard, drugo osebo, ki je poleg očeta globoko vplivala na njegovo osebnost. Po 2. svetovni vojni je prišel na daljši obisk v domovino, nato pa se je vrnil v Pariz. Mlada leta, študij, pariško in slovensko obdobje je opisal v svoji avtobiografski knjigi Na robu. Dr. Irene Mislej je v monografiji izpostavila vlogo Pilonove žene, izobraženke, glasbenice, ki je možu bila nekako “protipol” in ga je vseskozi podpirala. Po njeni smrti, leta 1968, se je Pilon poslovil od Pariza in se dokončno preselil v Ajdovščino.
Na predstavitvi je dr. Miklavž Komelj barvito in sočno opisal značaj, življenje in delo Vena Pilona. S pripovedovanjem Pilonovih preizkušenj in opisom marsikaterega njegovega projekta je znal v navzočih ustvariti jasno sliko o umetniku in njegovi osebnosti. “Umetnik je znal z besedami lapidarno označiti likovne in duhovne pojave svojega časa,” je razložil umetnostni zgodovinar. Pilona poznamo kot enega najpomembnejših slovenskih slikarjev in fotografov 20. stoletja, bil pa je zelo samokritičen, nekako ni bil zadovoljen s svojim opusom. Dr. Komelj pravi, da je bil neka “trodimenzionalna osebnost”, ki umetnost gleda v povezavi z življenjem in s svojim “izvirom”, s svojim genius loci, prostorom, polnim nasprotij in dvojnosti (med slovanskim in romanskim elementom), v katerem se je rodil in ki ga je označil. “Pilon ni izkoreninjen iz svojih tal”.
