Očarljive zgodbice iz ust izvrstnih pripovedovalcev

Pod bohotnimi, čvrstimi lipami na tlakovanem dvorišču ob Kulturnem centru Lojze Bratuž in v zavetju visokih orehov ob tamkajšnjem nogometnem igrišču se je v ponedeljek, 6. julija 2020, zvrstilo nad 30 (!) različnih predstav kamišibaj gledališča (pripovedi, pravljic, basni, zgodbic, pesmi), pravih umetniških draguljčkov. V sklopu letošnje kulturne novosti Poletna obzorja, niza prireditev, ki so kot osvežujoča pijača za dušo v tem letu, zaznamovanem s pretečim koronavirusom, je bil prvi kamišibaj dan v zamejstvu. To je bil pravi festival te drobne, očarljive gledališke zvrsti, razdeljen na tri dele: ob 18. in 19. uri za otroke, ob 20.45 pa za odrasle. Priredili so ga Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete in Skupnost družin Sončnica.
Zamislila si ga je predsednica SD Sončnica, Katerina Ferletič, velika ljubiteljica gledališča, zavzeta mentorica mladinske gledališke skupine O’Klapa. V zadnjih letih se je zelo navdušila nad kamišibajem in z njim ustvarila nekaj izvirnih zgodb v doberdobskem narečju in jih tako tudi iztrgala pozabi. Dve, s hudomušnim prizvokom, o krojaču, ki je bistroumno ugnal smrt (zanjo je Ferletičeva prejela posebno priznanje za pristno ohranjanje narečja na lanskem festivalu kamišibaj gledališča v Štanjelu), in Prašič ali hudič, z jasno noto, kaj čaka tatu, je živo posredovala tudi gledalcem pod lipami. Tisto o prašiču ali hudiču je iz spomina obudil Hilarij Lavrenčič, sama pa jo je predelala in jo sestavila v kolaž; to likovno tehniko ima najraje. To vejo gledališke umetnosti je odkrila in poglobila na tečaju (leta 2018 v Gorici v organizaciji CTA- Deželnega središča za animirano gledališče) te posebne “ljudske” gledališke zvrsti, ki prihaja iz Japonske, pri Jeleni Sitar, mojstrici lutkarske umetnosti, režiserki, dramaturginji, od leta 2010 docentki za lutkarstvo na PEF Univerze na Primorskem v Kopru, in Igorju Cvetku, magistru etnomuzikologije, lutkarju, ilustratorju in glasbeniku. Z ženo Jeleno Sitar sta l. 1997 ustanovila Lutkovno gledališče Zapik, ki je s svojim posebnim uprizoritvenim pristopom razveselilo tudi naše goriške otroke. Prav onadva, ki sta prva prenesla to gledališko zvrst na slovenska tla, sta bila ugledna gosta prvega kamišibaj dneva v Gorici. Z njima je bila še cela skupina “kamišibajkaric”, ki so se tega načina umetnosti izučile prav na njunih ustvarjalnih delavnicah. Tistim, ki tega ne vedo, naj obrazložimo, kot smo na večeru večkrat slišali, da je izraz kamišibaj sestavljen iz dveh besed: kami – papir in šibaj – gledališče, “papirnato gledališče”. To je svojevrsten način pripovedovanja zgodb ob slikah, ki so vložene v lesen odrček, imenovan butaj. Zgodba se vije ob slikah, ki jih sam pripovedovalec menjuje in ki zgovorno poudarjajo dogajanje. Ta posebna umetniška zvrst izhaja iz davnine, ko so menihi na budističnih templjih s pomočjo slik seznanjali ljudi z vsebinami svetih zgodb (približno tako kot naši slikarji s podobami iz Sv. pisma). V današnji obliki se je kamišibaj pojavil konec dvajsetih let prejšnjega stoletja in doživel nenavaden razcvet. Takrat so nekateri umetniki ustvarjali slike prav za te zgodbe. Nekdanji japonski “kamišibajkar” se je pripeljal s kolesom, na katerem je imel lesen oder, pod tem pa so bili predali, polni sladkarij. S temi je privabljal ljudi, posebno otroke. Da bi vzbudil pozornost, je pred pripovedjo potolkel z dvema deščicama in izustil čarobne besede “kamišibaj”. Tako je storila tudi Katerina Ferletič, preden je pred občinstvo stopila Špela Pahor, ki je na 7. Slovenskem festivalu kamišibaj gledališča v Štanjelu prejela zlati kamišibaj 2019 za predstavo Roža Katarina, ljudsko istrsko ljubezensko zgodbo, ki jo je v Gorici predstavila kar dvakrat, tudi kot zaželen dodatek. Poleg te je pripovedovala še ljudsko pravljico Rdečerepka, o ptičici, ki je kralju zapela pesmico, pa še ljudski po zapisu Janeza Trdine, Kako je nastala zemlja in Kako prvi človek. Prijetno vzdušje je ustvarila z nabrito vsebino istrske pravljice Majhna majhna tetka. Posebno ganljivo pa je izzvenelo njeno podajanje ljudske zgodbe Taščica, o drobni ptički, ki je umirajočemu Jezusu na križu v kljunčku nosila vodo in ga ogrela s svojim ljubečim srčecem. Tako ogreje tudi nas njen prihod ob prvih mrzlih zimskih sapah. Ob Pahorjevi so se zvrstile še preostale pripovedovalke iz Severne in Južne Primorske ter Goriške, katere predstavnici sta bili že omenjena Katerina Ferletič in Verena Čevdek z ljudsko pravljico Polž in hiška, v kateri polžek (pa tudi mi!) spozna, da je najlepše doma! Vsaka izmed njih je po svoje živahno in poetično razvijala svojo zgodbo, opremljeno s slikami v raznih tehnikah, celo grafiki. Prav posebno očarljivo sta drobne “uprizoritve” posredovala mojstra Jelena Sitar in Igor Cvetko. V manjših in večjih butajih so se zvrstile slike ljudskih in avtorskih zgodb, Pisana ptica, ki je bila še posebno zanimiva tehnično in izvajalsko, Tehtanje duš, Grdina pod kamnom in Čarobni vodnjak, ki jih je na razpoznaven, izrazit način predstavila Jelena Sitar. “Oče” slovenskega kamišibaja, Igor Cvetko, je prikazal ljudski pravljici O zajčku in korenčku (osvetljena je bila radodarnost!) Kako je nastal konj in o treh prebrisanih kozicah, ki so ugnale volka (za to predstavo se je na 6. Slovenskem festivalu kamišibaj gledališča ovenčal z zlato lovoriko), pa še Levstikovo Pedenj človek laket brada ob svojih duhovitih ilustracijah. Vsaka izmed njih je nosila v sebi droben, a takoj zaznaven nauk. Kako je ježek prebrisan, so otroci izvedeli iz basni Sare Grbec Zajec in jež, odrasli pa so se zabavali ob angleški ljudski pesmi s tipičnem anglosaškim humorjem Deset malih vojačkov. Kako jo je ubogi osel dobil po grbi (Osel v tigrovi koži), je pripovedovala Ksenija Bratina Makovec, o stonogi in deževniku ter o medvedu, ki je iskal pestunjo in jo našel v zajčku, je v zgodbi razkrila Mirna Stopar, ki je povedala še korejsko ljudsko Stonoga in deževnik, o nemogoči ljubezenski zvezi. Vlasta Markočič je “uprizorila” avtorsko delo Čarodej, pa še utrinek iz življenja Boruta Špacala, Skulptura.
Vesna Marion je podala vsebino pravljice Boštjana Gorenca Pižame z naslovom Rojstni dan Medvedje princeske in avtorsko delo z domišljijskim poletom Brigite Orel, Gusarsko drevo. Tanja Lozej je razvila poučno baseno o škorpijonu in žabi. Sugestivno je interpretirala tudi prodorno pesem Srečka Kosovela Svetilka ob cesti.
Prvega goriškega kamišibaj dneva sta se udeležili tudi dve vneti italijanski “kamišibajkarici”. Pravljico iz Nadiških dolin La krancina, ob ilustracijah Meri Zanolla, je pripovedovala Federica Barbo. Z območja Veneta izhaja pravljica La padella di Barba Zucon, ki jo je šegavo razpletla Federica Barbo, z Dilvo Aquilante tudi avtorica ilustracij. Predstavila je še drobno burleskno bizijaško zgodbico Celia Bisiaca. Ob glasbeni spremljavi Danieleja D’Agara je Chiara de Santi v različici za otroke in odrasle predstavila svojevrsten, zabaven eksperimentalen kamišibaj z naslovom Kamishi Bye bye.
Čarobnost predstav kamišibaja izvira iz posrečeno izbranih vsebin, predvsem pa iz pripovedovalnih spretnosti “kamišibajkarja”, ki zna ustvariti posebno ozračje in vzpostaviti magično vez z občinstvom. Velik pomen ima seveda tudi neposrednost likovnega sporočila, ki mora biti čim bolj jasno in osredinjeno na ključne trenutke zgodbe. Vse nastopajoče pripovedovalke, ob dveh vrhunskih mojstrih, Sitarjevi in Cvetku, so na prvem kamišibaj dnevu v Gorici razvijale besedila z živahno in doživeto pripovedjo, podkrepljeno z menjavanjem tona glasu, pa tudi z izrazitim slikovnim izražanjem (v glavnem so same izdelale sličice po svojem umetniškem navdihu), tako da so bili ti gledališki utrinki zelo privlačni in dovršeni. Tri ure so minile kot blisk v velik užitek vseh gledalcev, malih, ki so pazljivo poslušali in lepo sodelovali, ko jih je pripovedovalka povabila k temu, in seveda odraslih, ki so ujeli vse modre, vzgojne poante vsebinsko zelo raznolikih pripovedi in se naužili vsega zanimivega, kar prinaša to do pred nedavnim pri nas popolnoma neznano gledališko izražanje, ki ima včasih duhovito navihane poudarke, včasih pa prav lirične odtenke.
Gledalci, ki imajo radi gledališko umetnost v vseh njenih izraznih oblikah, si gotovo želijo, da bi kamišibaj dan, ki sta ga prijetno povezovala mlada igralca O’Klape Kea Vogrič in Manuel Quaggiato, postal pri nas vsakoletno srečanje z obilico umetniškega užitka v sproščujočem ozračju.
Iva Koršič

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme