Goriška

Očarljiv glasbenoscenski portret grofice Lyduske

Očarljiv glasbenoscenski portret grofice Lyduske

SCGV EMIL KOMEL / Snovanja 2019: Nekoč v vili de Nordis

V čarobnem ozračju najkrajše noči v letu, 21. junija 2019, ko so se marsikje že prižigali kresovi ob bližajoči se kresni noči, se je na lepo urejenem vrtu vile de Nordis v najbolj severnem delu Gorice končal letošnji glasbeni cikel Snovanja 2019, ki sta ga 14. leto zaporedoma priredila Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice in Mednarodni center za glasbo in umetnost Arsatelier iz Gorice. Tokratni koncert je bil res poseben dogodek že zaradi prizorišča, na katerem je potekal. Vila de Nordis stoji namreč na obrobju t. i. Solkanskega polja. Prav po zaslugi stikov, ki jih je imela grofica Lyduska de Nordis z zavezniki, je ta vila po razmejitvi ostala na italijanski strani državne meje. In prav ta karizmatična oseba je navdihnila ravnateljico SCGV Emil Komel Alessandro Schettino, da je po raznih virih in ustnem izročilu napisala “scenarij” in tako se je presenetljiva grofičina življenjska zgodba v vsej očarljivosti zarisala prav na tem večeru Snovanj. Z besedo, sliko in glasbo je pred poslušalci zaživela grofičina življenjska pot, ki jo je iz ljubljenega domačega kraja popeljala v daljno črno Afriko, v Kenijo, kjer si je na posestvu, ki ji ga je daroval stric Francesco Dolfino, z možem, prikupnim mladeničem Nannijem Piottom, ki ni bil ne bogat ne iz plemiške rodbine, uredila nov dom. Pri tem je seveda vzljubila to afriško deželo in njene ljudi, a vsako leto se je ob počitnicah vračala v domači kraj. Tu je preživela namreč najlepša otroška in mlada leta, ko je na konju brezskrbno, spretno jahala med sadovnjaki in vinogradi in se spuščala do brega Soče. Še v trgovino v Solkan je prijahala na konju. Rada se je igrala s solkanskimi otroki in jih vabila na svoj dom. Sama je bila hči plemenite Lidie de Nordis in češkega častnika Ferdinanda Hornika. Vilo nad soškim bregom, onkraj solkanske železniške proge, na levi strani poti, je l. 1830 zgradil njen nono Antonio de Nordis, ki je bil baje poročen z Lidio Lenassi iz Gorice. Stezica levo od vile vodi k avstrijskim kavernam, desno pa k nekdanjemu Lenassijevemu mlinu, ki je bil njihova last. Imeli pa so še žago, papirnico in manufakturo sukna in flanele. Lyduska je bila zelo izobražena ženska. Znala je šest ali sedem jezikov. Prepotovala je afriške dežele in v Gorico prinesla marsikateri spominek. V Afriki je postala prava poslovna ženska in spoznala veliko ljudi iz višjih slojev. Tako je med prijatelji štela tudi Angležinjo Sarah Churchil (1914-1982), hčerko velikega državnika Winstona Churchila; ta je prihajala tudi na obisk v Gorico v vilo de Nordis. Ko je Lyduski umrl ljubljeni mož Nanni l. 1970, je še trideset let sama nadaljevala svoje podjetniške posle. Umrla je l. 2006, stara devetdeset let, v neki nairobski kliniki, a žaro z njenimi posmrtnimi ostanki so k večnemu počitku položili v družinsko grobnico na Sveti Gori, kot si je sama želela. Ker ni imela otrok, je vilo de Nordis zapustila Romanu Facci, ki jo je upravljal vsa leta. In prav Faccova hčerka Chiara je pozdravila krepko čez sto poslušalcev, ki so se zbrali na natančno pripravljenem koncertu Snovanj v zelo prijaznem junijskem večeru, ko je po parku vela prijetna sapica iz soške struge. Vse je bilo tako sugestivno, kot bi bila gospodinja še živa in bi pripravila eno izmed domačih zabav, ki so bile baje v njenih mladih letih tu zelo pogoste. Njena bogata življenjska pot, ki bi jo lahko opisali v romanu ali na filmskem platnu, se je izrisovala iz zgodbe, ki jo je v italijanščini prebiral povezovalec Luca Scisci. Najlepši pa so bili deli, ki jih je v prvi osebi, v vlogi same grofice Lyduske, interpretirala Metka Sulič. Iz njenega izvajanja so zaveli tudi Lyduskini čustveni odtenki, vezani na domači kraj in afriško realnost. Že kar ganljivo je Suličeva podala Lyduskino slovo od zemeljskega sveta v daljni Afriki.
Z vsemi temi močnimi občutki se je prepletala skrbno izbrana glasbena kulisa. Izvajal jo je godalni kvartet, nameščen na terasi pred vhodom v vilo. Sestavljali so ga Mojca Križnič, violina, Mojca Batič, violina, Daniela Bon, viola, Polona Soban, violončelo. Glasba je poudarjala pripovedne razpoloženjske trenutke. Oglasile so se skladbe E. Elgarja (1857-1934; Chanson du matin, Salut d’amor), F. Schuberta (1797-1828, Moment musical št. 3), S. Joplin (1868-1917, Easy winner, The Entertainer), P. Mascagnija (1863- 1945, Intermezzo sinfonico). Ljubko je nastopil Otroški pevski zbor Plešivo in Emil Komel, ki je pod taktirko Alessandre Schettino in ob klavirski spremljavi Elisabette Cavaleri zapel pesmico T. Habeta Potok je slekel senčno obleko in tako predstavljal otroke, ki so se zbirali v vili Nordis, ko je bila Lyduska sama razposajena deklica. Posamezne dogodke iz grofičinega življenja pa so z glasbo osvetljevali violinistka Sara Gorkič (N. Paganini, Capriccio št. 20), tercet Riccardo Conte (violina), Jure Ipavec (kitara) in Martina Gereon (bas kitara), ki je zaigral V. N. Paradisa Sentimental rumba in Milonga, in harmonikar Rok Šuligoj s skladbo A. Korobejnikova Nouvellette. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
IK

23.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!