“Obračun” prisotnosti našega gledališča na spletu v času koronavirusa

Po zrahljanju strogih ukrepov, ki jih je italijanska, Contejeva vlada uvedla za preprečevanje širitve epidemije koronavirusa, zaradi katerega je zbolelo veliko število ljudi, predvsem v nekaterih deželah severne in srednje Italije, kjer je bilo tudi, žal, veliko število smrtnih žrtev, zlasti med starejšimi, življenje postopoma prehaja v vsakdanjost. Marsikdo sicer zatrjuje, da ta ne bo več taka, kakršna je bila pred izbruhom te strašljive, nalezljive bolezni. A upanje umre zadnje! Spes ultima dea, so pravili modri Latinci. Zato si tudi sami želimo, da bi se čim prej vse umirilo in da bi nam ta bridka preizkušnja prinesla kanček več modrosti in človečnosti. Pri tem seveda upamo, da bodo polagoma zaživele tudi kulturne prireditve, ki so pred tem neverjetnim časom, ki nas je vse presenetil in našel popolnoma nepripravljene, živahno žuborele v naši narodni skupnosti. Med te spadajo tudi gledališke predstave, po katerih se še posebno toži častilcem modrice Talije. Kot večina gledališč se je tudi Slovensko stalno gledališče Trst v času razsajanja epidemije preselilo na spletna družbena omrežja in po njih predvajalo zlasti ob koncu tedna, v sodelovanju z nekaterimi italijanskimi gledališči, raznolike predstave. Gledalci so tako lahko kar doma podoživljali marsikatero že videno predstavo ali si ogledali tiste, ki jih v gledališču niso videli. To je bila zelo hvalevredna zamisel našega SSG. In v tem izrednem času je, kot ugotavljajo v SSG, imelo izreden pomen arhivsko gradivo, ki je postalo še bolj dragoceno kot sicer. Prav na tej osnovi je naše gledališče lahko uresničilo nekaj samostojnih zamisli in dve novi sodelovanji. Platforma severnovzhodnih gledališč Sezona na kavču je združila štiri sorodne ustanove na italijanskem ozemlju: ob SSG Stalno gledališče iz Veneta, Stalno gledališče iz Bocna in Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine. V aprilu so se začeli konci tedna pred računalniškimi zasloni v družbi navedenih gledališč. Vsako izmed njih je ponudilo eno izmed svojih predstav. Predzadnji konec tedna na zaslonih je bil ob koncu maja. Gledalcem je ponudil predstavo gledališča iz Bocna, Europa Cabaret, mednarodno koprodukcijo s štiriročno režijo Serene Sinigaglia in Carlosa Martina. Na Facebooku in Youtubu sodelujočih gledališč so si gledalci ogledali prvi del predstave z večjezično igralsko zasedbo. Naslov tega dela je Evropa na Marsu, podpisal ga je Roberto Cavosi. Stalno gledališče iz Veneta je predstavilo novost, ki je nastala prav v času karantene pod naslovom Shylockova hči. Po Shakespearju (Beneški trgovec) jo je napisal in režiral Giuseppe Emiliani, ki si predstavlja srečanje med avtorjem in likom v Benetkah. Predstava je nastala na daljavo: režiser je bil v Benetkah, igralka v Trevisu, scenograf v Vidmu, glasbenik v Bruslju. Izvedba je virtualna in hkrati realna, “pravi dialog med tradicionalnim gledališčem in digitalnimi sredstvi”. V nedeljo, 31. maja, je SSG postreglo s srhljivko Pes, noč in nož Mariusa von Mayenburga. Delo v prevodu Štefana Vevarja je doživelo prvo uprizoritev v Italiji prav v SSG, in sicer 15. januarja 2016. Drama je zgodba Gospoda M, ki se znajde v nekem drugem svetu, v praznem mestu, kjer psi grozeče lajajo, prebivalci so lačni in oboroženi ter vznemirljivo podobni drug drugemu. Sosledje dogodkov je podobno nočni mori, “montaža” predstave pa filmska, v režiji Matjaža Fariča. Predstava je napisana za tri igralce. V SSG so jo izvajali Tadej Pišek, Vladimir Jurc in Tina Gunzek, ki sta odigrala vsak po pet vlog. Stalno gledališče FJK pa je predvajalo dramo Hedda Gabler Henrika Ibsena, v režiji Antonia Calende. Naslovno vlogo igra Manuela Mandracchia. Slovensko stalno gledališče se je pojavilo na spletu desetkrat, dvakrat izven nedeljskih objav, ob posebnih priložnostih (s predstavo Juda na veliki petek in s komedijo Kako postati Slovenci 1. maja). Predstave platforme so bile opremljene z italijanskimi podnapisi. Gledanost je nihala glede na rahljanje vladnih ukrepov o večji ali manjši možnosti premikanja. Največ ogledov so zabeležili v obdobju popolnega zaprtja do 18. maja. Digitalno predvajanje predstav se je končalo prvi konec tedna v juniju. Sodelujoča gledališča iz Veneta, Bocna in Trsta so še zadnjič namenila svojim gledalcem spletne predstave z upanjem, da se bodo kmalu vsi spet preselili v dvorane in se bo dramska umetnost spet pretakala v živo. Vsako od sodelujočih gledališč je ponovilo najbolj gledano oz. najboljšo predstavo te domiselne ponudbe v virtualnem svetu. Tako je bila v petek, 5. junija, na sporedu predstava Tempo di Chet, glasbeno-gledališka produkcija gledališča iz Bocna, v kateri se prepletata dramaturgija režiserja Lea Muscata in glasba trobentača Paola Fresuja. V središču zgodbe je glasbenik Chet Baker v uspešnici, ki je tri sezone gostovala po Italiji. Ob tej predstavi je bocensko gledališče imelo v ponedeljek, 8. junija, še dodatek, drugi del diptiha Europa Cabaret. Stalno gledališče iz Veneta je največ ogledov naštelo na spletni premieri predstave Andree Pennacchija Homer nikoli ne joka, ki so si jo spletni gledalci lahko spet ogledali v soboto, 6. junija. Nastopajoči igralec pripoveduje zgodbe iz Iliade in jih povezuje s spomini na osebne izkušnje. V nedeljo, 7. junija, je bila na ogled Cankarjeva drama Hlapci v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča in režiji Sebastijana Horvata. Premiera je bila v sezoni 2014/2015. Nenavadna, večkrat nagrajena uprizoritev (naslovno vlogo Jermana igra gledališki prvak Radko Polič Rac) je “spremenila perspektivo gledalca ne samo v odnosu do drame, a tudi do lastne odgovornosti v družbenih procesih”. V nedeljo je bila na sporedu tudi uspešnica tržaškega gledališča Rossetti, in sicer predstava Anomalia domačega pisatelja Maura Covacicha v režiji slovenskega režiserja Igorja Pisona. Drama je triptih o vojni, ki je nastal ob spominu na dogodke v nekdanji Jugoslaviji. Poleg te ponudbe predstav za odrasle je SSG ob koncu aprila poskrbelo tudi za najmlajše gledalce. V sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico je malčkom podarilo pet spletnih predstav z naslovom Gledališče na obisku. To darilo so najmlajši gledalci zelo dobro sprejeli. Mala šola za klovne v režiji Renate Vidič, z igralkama Niklo Petruško Panizon in Patrizio Jurnčič ter igralcem Adrianom Giraldijem (premiera je bila v Trstu 11. januarja 2016), je dosegla kar 976 ogledov. Ob koncu tega otroškega niza je direktorica NŠK Luisa Gergolet podala obračun spletnega sodelovanja: “V tem posebnem obdobju, ko smo bili zaprti doma, ko so odpadle vse dejavnosti in vsi dogodki, je iznajdljivost našla svojo pot. Slovensko stalno gledališče in Narodna in študijska knjižnica sta si domislila Gledališče na obisku. SSG je velikodušno ponudilo, da bi posnetke petih iger delilo z NŠK-jem na spletu in tako popestrilo dneve samoizolacije. Knjižničarke so na spletni strani in profilu NŠK-ja na Facebooku napovedale predvajanje posnetka na sporedu in na določen dan, ob določeni uri se je aktivirala povezava. Pregled statistike je pokazal, da je bil odziv na pobudo dober. Interesenti so si objave ogledali in nekateri so jih delili na svojih profilih. Menimo, da bi se za izvedbo tovrstnih in drugačnih dejavnosti lahko dogovorili tudi v ‘normalnih’ časih, sicer je pred zaprtjem že potekala pobuda Igralci primorskih gledališč berejo pravljice”.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme