Obisk Trsta kot uvod v branje romana Mesto v zalivu
Kozina / Delovanje bralnega krožka
Po branju knjige Jutri čez Jordan (1988) slovenskega pisatelja Alojza Rebule (1924–2018) si je Bralni krožek, ki deluje v okviru krajevne knjižnice na Kozini in ga že drugo leto vodi Jana Barba, zadal za letošnje januarsko branje roman Mesto v zalivu slovenskega pisatelja Borisa Pahorja (1913–2022). Kot uvod v branje smo krožkarji obiskali nam ljubo mesto Trst ter čuječe odkrivali njegovo slovensko in literarno dušo ter se v njem počutili tako domače, kot se tu doma počutijo ljudje različnih narodnosti: Italijani, Nemci, Slovenci, Hrvati, Srbi, zadnja desetletja tudi Kitajci in drugi. Poseben pomen ima “to naše drago mesto v zalivu” (BP) za nas male ljudi ob italijansko-slovenski meji, saj smo s Trstom povezani več rodov nazaj. Svoje je seveda naredila prva svetovna vojna, da je pêlin postal simbol tega dela slovenske zemlje ob morju, da se je v času pred in med drugo svetovno vojno zalezel tod fašizem – se pa vendarle zdi, da je do današnjih dni “etika nacionalizma zgorela”, da je popustila prevlada tendence D-faktorja in da zmoremo v tem obmejnem prostoru Evrope zgledno sobivati ob odprti meji ter težimo za tem, da grobost ne bo več zamenjala vljudnosti.
In kako smo bili presenečeni nad prijaznostjo in strokovnostjo v novi slovenski knjigarni Tržaško knjižno središče na Trgu Oberdan, kjer smo se posebej razveselili knjižne novitete Erike Bezin, Poljanke Dolhar in Mitje Tretjaka Kako lep je TRST, prvega slovenskega vodnika po Trstu in okolici, ki je v novi razširjeni obliki izšel novembra preteklo leto.
Pomudili smo se tudi ob stavbi Narodnega doma, kjer je bilo v obdobju 1904–1920 središče tržaških Slovencev in drugih Slovanov, ki so prebivali v mestu. Čeprav so mogočno palačo, ki jo je zasnoval arhitekt Maks Fabiani, leta 1920 nacionalisti in fašistični skrajneži požgali, je poslopje od leta 2020 spet v lasti slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Prepoznali smo mogočno stavbo Coroneo, sodno palačo, v kateri so bili leta 1943 in prej zaprti tudi mnogi Slovenci, naši predniki, tudi iz Brkinov. V bližnji ulici Fabio Severo pa nas je stavba Radiotelevizije (RAI) spomnila na slovenske radijske in televizijske oddaje, ki jih tudi pripravljajo in jih radi poslušamo in gledamo.
Za obisk v sinagogi, eni največjih in najveličastnejših v Evropi, smo bili dogovorjeni. Pri vodenem ogledu v angleškem in italijanskem jeziku smo pogrešali razlago tudi v slovenskem jeziku. Pri vhodu v sinagogo smo se za trenutek poklonili žrtvam nacionalizma ob kamnu spotikavcu, kamniti kocki, pokriti z bronom, na tleh, kakršne so posute po vsej Evropi.
Par korakov od sinagoge nas je v svojo “živahno” notranjost zvabila zgodovinsko zaščitena kavarna San Marco, v kateri je tudi knjigarna. Tu se zbirajo ljubitelji književnosti in literati ob odlični kavi, čaju in sladicah – in ob listanju knjig, seveda!
Najbolj svetel del mesta nas je objel na Ponterossu ob Velikem kanalu, k čemur so pripomogle praznične božično-novoletne stojnice, kajti ob pogledu nanje smo v spominu obudili čas, ko so tu pred vojno prodajale na bankih/vozičkih slovenske rožarice, po vojni pa kupovali kupci iz vse Jugoslavije. – Ena izmed krožkaric je tu omenila zgodbo o ananasu, ki jo je pisatelju Bogomirju Magajni iz Gornjih Vrem navdihnil prav Veliki kanal ob Ponterošu in govori o globokih prijateljskih vezeh med otroki različnih narodnostih v Trstu. – Vstopili smo tudi v cerkev sv. Antona, v kateri vsak teden poteka sv. maša tudi v slovenskem jeziku. Na prednovoletni praznični večer pa smo ob božičnih jaslicah s podobami v naravni velikosti prisluhnili doživeto zapeti pesmi Sveta noč v slovenščini.
V samem jedru mesta Trst na Trgu zedinjene Italije smo s pogledi iskali v stolpu z mestno uro Mihca in Jakca, bronasta kipa, ki bijeta na zvon, o katerih so nam iz generacije v generacijo pripovedovale naše none. In potem smo se zazrli k morju na pomol Audace (pomol San Carlo), misli pa so že dale besedo o pesniku s Prema Dragotinu Ketteju (1876–1899), ki ga je prav ta pomol navdihnil, ko je služil vojaščino v Trstu, da je nastal ciklus ljubezenskih pesmi Na molu San Carlo.
Tudi kraški pesnik Srečko Kosovel (1904–1926) je občudoval mesto Trst. Leta 1924 sta bila s sovrstnikom in prijateljem Bogomirjem Magajno (1904–1963) skupaj na vojaškem naboru v Trstu, kar je botrovalo nastanku pesmi Rekrut Magajna, ki jo je Kosovel posvetil Bogomirju (“To so naši kraški rekruti: /Tozon, Magajna in jaz/ …) – Letos praznujemo 120. obletnico obeh literatov.
Roman Mesto v zalivu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki ga trenutno prebira Bralni krožek, je izšel leta 1955 pri Primorski založbi Lipa v Kopru, in to istega leta in pri isti založbi kot zbirka novel Zgodbe o lepih ženah (1955) pisatelja Bogomirja Magajne, ki je tedaj služboval v Ljubljani. V kolofonu obeh knjig je za založbo podpisan Marcel Rožanc, ki ima korenine v Brkinih, na Varejah.
Člani Bralnega krožka na svojem ogledu nismo prezrli, da je Trst lep. Močno smo začutili, da povezovalnih niti ljudi tostran in onstran odprte meje ni moč pretrgati. Povezuje nas slovenski jezik, ki je živ – tako med tržaškimi Slovenci kot med Brkinci in Vremci še vedno slišiš narečne besede, kot sta kletvici sakrabolt in oštrigeca, pa besede angurja (lubenica), mrč (tema), bubci (dečki), potehiniti se (potihniti se), pupa (dekle), tejinja (lakota), pitka (kokoš) in druge. Narečne besede malih ljudi so trajnostnejše in trdnejše od besed politikov, le (povzeto po BP) “skriti se ne smemo za tujim jezikom iz strahu ali iz sramu, brez časti in brez osebnosti”.
