Obisk Kapele v letu jubilejev
KCLB / Srečanje pod lipami
Organizatorji Srečanj pod lipami so ob 400. obletnici prve cerkvice na Kostanjevici načrtovali, da bi v Kulturni center Lojze Bratuž povabili tamkajšnjo knjižničarko Mirjam Brecelj; končno pa so sklenili, da udeleženci ‘lip’ tokrat obiščejo priljubljeno svetišče na vzpetini nad Novo Gorico. Kapela slovi po grobnici, knjižnici in vrtu, letošnja novost je likovna galerija v samostanskem hodniku, že skoraj 30 let pa je v prostorih samostana tudi Skupnost Srečanje, kjer živijo fantje, ki so se odločili, da zapustijo življenje odvisnosti od drog: “Pogovor in delo sta edina terapija!” je 20. maja lepemu številu udeležencev – večina katerih je na grič prišla po novi, čezmejni pešpoti – povedala Mirjam Brecelj. V letu 1623 je bila pozidana prva cerkvica oz. kapela, povečana že dobrih 20 let kasneje. V prvi svetovni vojni so “na Kostanjevici ostali brez kostanja”, cerkev je bila bombardirana in skoraj v celoti porušena, leta 1932 ponovno pozidana in poslikana. Cerkev je hudo prizadel tudi potres leta 1976, k sreči so jo frančiškani takoj sanirali. Od oktobra lani je cerkev še lepša, saj so takrat dokončali restavratorska dela. Pod stropom je do konca poletja mogoče videti instalacijo iz čipk Eve Petrič, vrhunske umetnice, katere umetnina bo nato romala v Tokio in New York.
Kapelo poznajo Francozi z imenom “mali Sveti Denis” (“Le petit Saint-Denis”): v kripti pod prezbiterijem je namreč s člani svoje družine – v krstah iz nabrežinskega marmorja – pokopan Karel X., zadnji francoski kralj iz dinastije Burbonov, edini, ki ni pokopan v baziliki sv. Denisa. S turističnega vidika je gotovo najpomembnejša grobnica, ki velja za svetovni unicum, “sicer pa veliko več pomeni tujcem kot nam”. Na Kapeli pa so na poseben način ponosni na samostansko knjižnico, ki nosi ime po p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), največjem jezikoslovcu in slovenistu 19. stoletja, ki je na Kapeli živel in ustvarjal 42 let. V knjižnici je okrog 15.500 knjig (samo 63 v slovenščini), napisanih v 25 različnih jezikih, ki niso urejene ne po abecedi avtorjev ne po vsebini ne po starosti, temveč po velikosti. Hranijo tudi 32 inkunabul, tiskanih do leta 1500. Med najbolj dragocenimi knjigami je Bohoričeva slovnica Zimske urice iz leta 1584. “Če hočeš uničiti narod, mu uniči jezik! Jezik je namreč tisti, ki temeljno opredeljuje vsak narod. In pravila kateregakoli jezika so pisana v treh knjigah, to so slovnica, slovar, pravopis.” Slovenci smo imeli slovnico kot deveti narod v Evropi! Na svetu je ohranjenih še samo 26 izvodov Bohoričeve slovnice, 7 v Sloveniji: izvod na Kapeli je edini z lastnoročnim posvetilom avtorja. “V podkrepitev tega, kako smo res Slovenci velik narod,” je ga. Mirjam Brecelj povedala, da smo leta 1584 prejeli še prevod Svetega pisma, Dalmatinovo Biblijo: “S tem pa smo štirinajsti na svetu!”
Srečanje pod lipami se je končalo na vrtu frančiškanskega samostana, kjer imajo izjemen nasad, zbirko starih vrtnic, dehtečih burbonk. “Vrtnica je kraljica rož in vrtnice brez trnja ni: tako tudi življenje ni brez trpljenja, ki življenju daje vrednost, ki spremeni naše vrednote in jih postavi na pravo mesto,” je še povedala Mirjam Brecelj.
