Obdobje olajšanja, toda predvsem negotovosti

Pred nastopom pandemije smo imeli v naši mednarodni družbi velika pričakovanja glede praznovanja rojstnih dni. Mislili smo, da bomo konec aprila, ko je praznoval prijatelj iz Kolumbije, na izletu v Salamanki; maja pa smo pričakovali, da se bomo že lahko udeleževali zabav na plaži.
Čeprav čisto nič ni šlo po načrtih, sem prejšnji teden, ko je imel moj sostanovalec rojstni dan, prvič po dolgem času spet začutila pravi “duh Erasmusa”. Zaslugo za to nosi predvsem najin prijatelj Granadčan, ki je znal praznovanje prilagoditi trenutnim razmeram. Povabil nas je v svoje stanovanje v prikupnem mestecu Albolote v predmestju Granade, kjer smo si čas krajšali z zabavnimi igrami in se hladili z doma pripravljeno sangrio. Pozno popoldne, ko je sonce nehalo pripekati, pa smo se odpravili na pohod, ki nam je nudil čudovite razglede na andaluzijsko pokrajino. Tisti dan smo se lahko naužili skoraj vsega, kar smo med karanteno pogrešali.
Kljub splošnemu vtisu, da se končno vse vrača nazaj v stare tirnice, pa se seveda nismo mogli izogniti debati o trenutni situaciji. Raznolika družba nudi tudi raznolike poglede na krizo, ki jo je (in jo še bo) povzročil koronavirus. Študentka farmacije iz Italije je prepričano zagovarjala mnenje, da bi bilo treba s prestopom v naslednjo fazo počakati vsaj nekaj tednov, saj bomo šele takrat lahko vedeli, ali je število okuženih oseb res pod nadzorom. Španec, ki je pravkar končal študij turističnih ved in je pred karanteno delal kot turistični vodič po Andaluziji, pa je pripomnil, da kmalu ne bo več pomembno, koliko ljudi umira zaradi virusa, saj bodo ljudje začeli umirati od lakote, če se država ne bo začela odpirati in jim tako dala možnost, da spet začnejo delati in si služiti kruh. Andaluzijska ekonomija je namreč zelo odvisna od turistov – podobno kot na primer Sardinija, domovina še enega iz naše druščine, ki je prav tako zaskrbljen, kako bo njegov otok preživel, če poleti ne bo dovolj obiskovalcev.
Vem, da so tovrstne debate na dnevnem redu kjerkoli. Pravilne odgovore oziroma rešitve pa je v tem trenutku še zelo težko najti.
Študentje na izmenjavi, ki smo se zadnja dva meseca vdali v usodo in potrpežljivo čakali na konec karantene, smo zdaj spet v precepu. Osebno mi v tem trenutku predstavlja največji izziv usklajevanje svoje želje po uživanju pridobljene svobode z obveznostmi izpitnega obdobja. Nekateri so navdušeni, da lahko spet začnejo odkrivati lepote gostujoče države, drugi pa se veselijo dejstva, da bodo kmalu spet na razpolago leti, ki jim bodo omogočili vrnitev domov. Zdaj, ko se Evropa spet odpira, je v nekaterih državah na ameriški celini situacija šele postala kritična: ker bo Čile zaprl svoje meje, se je eden od mojih prijateljev iz te države odločil, da čim prej “pobegne” nazaj domov, dokler še ima to možnost, njegov kolega pa je raje izbral, da ostane v Granadi in uživa čas po karanteni.
Podobno kot pri debatah o koronavirusu in ukrepih, ki naj bi preprečevali njegovo širitev, se mi zdi, da tudi v tem primeru ni mogoče vedeti, kdo ima prav. Vsak mora pretehtati dobre in slabe plati ter se po svoji vesti odločiti, kako najbolje ukrepati.
Vse, kar vem, je, da mi, dokler nadaljujemo občasne izlete in zabave, kakršno smo imeli ob nedavnem praznovanju rojstnega dne, tu v Španiji ne bo hudega.

Mojca Petaros

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme