Suzin svet

Občutki …

Občutki …

Piše Suzi Pertot: Počutiti se tujca v domačem kraju

Zadnje čase so moji delavniki vse bolj natrpani. Pisanje, vrt, aktivnosti na področju prosvete … A vendar mi ni težko, četudi se včasih spravim v posteljo, potem ko že odbije polnoč. Rada delam, pa srečo imam, da mi je vse, s čimer se ukvarjam, tudi všeč. Najhuje pa mi je seveda, prijatelj Jurij bo spet rekel, da sem nergač, ko moram po uradih.
Nekaj sploh ni v redu v tej naši ubogi, vse bolj zmedeni Italiji. Glede brezposelnosti smo med prvimi v Evropi … Pravijo, da veliko sposobne mladine išče službo v tujini, v javnih ustanovah in uradih pa so okenca prazna in osebja je malo, še to pa je nepodkovano.
Ko se peljem skozi Novo Gorico in pri Šempetru prečkam mejo, se me že loti otožnost. Bevkov trg je v soncu delil hrup in nasmehe, pred bifeji veliko mladih, ulice polne otrok, vzdušje tako, da težko verjameš, da smo sredi delovnega tedna. Nova Gorica s svojimi širokimi, zelenimi ulicami, številnimi šolami in živžavom je mesto, v katerem bi vsak rad živel. Njena starejša sestra Gorica, na italijanski strani meje, pa je mesto, ki me že od mladih let navdaja z otožnostjo. Mesto, ki razpada zaradi pomanjkanja življenja, mesto, ki plesni v nedorečeni preteklosti, tiho mesto brez nasmehov, kjer se omet kruši, bari pa samevajo v senci starih drevoredov. Menda bi živela povsod. V Gorici nikoli.
Od meje je do sedeža krajevne zdravstvene enote ASL le minuta vožnje. Široko parkirišče, stavba, ki je že zdavnaj dotrajana, pa še zdravstvena ustanova ima sedež v njej. Zunaj sije sonce, po dolgem času je nebo jasno, a predstavljam si, kako bo notri zatohlo, neprijeten vonj po neprezračenih, zanemarjenih prostorih bo pregnal spomine na sončna Brda.
Nekaj informacij potrebujem glede zdravstvene izkaznice. Poiščem pravo sobo, manjša vrsta pred okencema, oštevilčenih listkov nikjer. Ozrem se naokoli, da bi vprašala, kdo je zadnji, pa vidim same tujce. Med njimi je dekle, ki je po videzu domačinka, vprašam jo, kdo je zadnji v vrsti, pa pokaže na tri moške iz Pakistana ali Afganistana, ki stojijo v bližini, in pove: mi štirje. Moški me seveda gledajo tako nekako, kot gleda bik v nova vrata. Topo, ne da bi bilo videti, da so razumeli vprašanje ali da jih sploh zanima, za kaj gre. Zanje skrbi dekle v črnem. Ne delajo si problemov, v rokah imajo telefone in brskajo po ekranu, po vsej verjetnosti po internetu. Pomislim, ali sem sploh kdaj srečala katerega izmed teh prišlekov, ki bi ne imel v rokah telefona in strmel v ekran. No, pardon, dobrega telefona, kajti sama sem do pred kratkim imela star telefon brez internetne povezave, ki sem ga pred mesecem, na prigovarjanje prijateljev, zamenjala za 200 evrov vrednega Huaweia …
Postavim se nekam v ozadje in gledam angleške napise po stenah, pri okencu stoji neki drug tuj moški, Afganistanec menda, ki se nikakor ne more sporazumeti z uslužbenko. Še pozdraviti namreč ne zna ali noče v italijanščini, čeprav si predstavljam, da ni prišel včeraj čez morje. Topo, skoraj jezno gleda v uradnico, ki ga ne razume, priskoči na pomoč dekle, ki spremlja skupino priseljencev. Končno pogovor steče. Videti je, da je mlada spremljevalka sila ponosna na svojo vlogo. Ko me pogleda, ji kar žarijo oči, jaz ničesar ne pripomnim, samo čakam in upam, da bo tujec odšel in mesto prepustil meni.
Še pred menoj je prileten možakar, Goričan, ki ga skoraj ne opazim, ker sedi sključen v kotu. Pri okencu samo vpraša, ali mu italijansko zdravstvo krije operacijo v sosednji Sloveniji, v Šempetru. Povedo mu, da je sporazum sklenjen samo za porodnice. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

02.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!