Občinska uprava je na prepihu!

Piše: Danijel Devetak

Pogovor Marilka Koršič, občinska svetnica v Gorici

Marilka Koršič, ki v vrstah Slovenske skupnosti končuje svoj tretji mandat v goriškem občinskem svetu, uteleša politiko v najbolj žlahtnem pomenu besede: kot skrb za ljudi in skupno dobro. Kdor jo pozna, ve, da je človek dialoga in zdrave pameti, dveh danes redkih in dragocenih lastnosti.

V zadnjem letu, odkar razsaja covid, imate redno seje občinskega sveta? Vedno samo na daljavo?

Covid nas je zaznamoval, pa čeprav je samo en svetnik imel več težav z virusom. Zasedanja imamo samo na daljavo. Od marca do konca maja letos pa nismo imeli nobene seje. V bistvu se ne vidimo več kot leto in pol, to je zelo dolgo. V obdobjih, ko so že lani sprostili protikoronske ukrepe, smo večkrat zahtevali, da bi zasedali v živo; to bi lahko storili v Verdijevem gledališču, ki je občinsko, v dvorani univerze v ulici Alviano, v KC Bratuž, Kulturnem domu ali kje drugje, dvoran je še in še, pa niso sprejeli. Očitno se marsikomu verjetno izplača, da zasedanja potekajo na daljavo; tudi zaradi nekaterih pogodb s spletnimi platformami. V glavnem se občinski svetniki povezujemo od doma; ker doma vsi nimajo primernih strojev oz. živijo, kjer internet ni dovolj hiter, imamo možnost biti v kakšni sobi v občinski palači. Tako sem naredila tudi jaz.

Moram reči, da je nivo zasedanj tudi na daljavo pod kritiko, vedno več je neprimernega, nesramnega in sovražnega govora, preveč napadanja. Manjkajo dostojnost, prava mera in zdrava pamet. V občinskem svetu sem skoraj 15 let: ne spomnim se, da bi bili osebni napadi kdaj tako nesramni. Kakšni izgredi so vedno bili, tudi kar se tiče narodnosti, ti pa so zdaj redkejši. Najbolj pa obžalujem, da na občini ni stransparentnosti in jasnosti, sploh pa ni dobre komunikacije med občinskim odborom, večinskimi svetniki in opozicijo. Te stike najbolj pogrešam. Primerno bi bilo, da bi župan v občinskem svetu kaj več poročal, a najraje molči ali kvečjemu odgovori na koncu, ko ni več možnosti za razpravo.

Zlasti v zadnjih tednih je bilo na goriški občini kar nekaj napetosti. Zibernova uprava je na prepihu. Prvi občan doživlja napade z leve in desne. So napadi upravičeni?

Župan očitno nima sposobnosti, da bi držal skupaj svojo večino, ne zna najti skupnega imenovalca. V občinskem svetu sedi – z njim – 41 svetnikov, svetniških skupin je kar devetnajst! Za SSk sva dva svetnika, marsikatero “skupino” sestavljajo posamezniki. Že člani večine z umiki od župana dajejo vtis, da od njega kaj izsiljujejo. “Igrice” niso prozorne, odnosi niso jasni. Župan je res na prepihu, in to od vsega začetka. S časom so se trenja samo še poglobila. Med drugim še vedno nimamo komisij! V začetku smo člani opozicijskih sil predlagali, da bi jih vodili mi, večina pa na to ni pristala. V svoji sredi premoremo veliko sposobnih ljudi, ki bi lahko pripomogli k skupnemu upravljanju mesta, vendar tega niso upoštevali. Župan bi želel, da bi ga z delom podpirali, ne da bi nam dal kaj teže. Zaradi razdvojenosti v večini predsedniki komisij še niso bili imenovani, sploh pa se te niso niti sestajale, kot bi morale, čeprav je šlo za pomembna vprašanja. Tudi zato obstajajo trenja in dela ne napredujejo. Nedorečenosti vplivajo na slabo počutje, organizacijo in delo. Tudi na desni se marsikdo ne strinja z županovim načinom dela. Marsikdo ima vtis, da nekateri, posebno t.i. oporečniki, zasledujejo le osebne koristi in da je v večini boj za stolčke. Vse to je razlog za splošno zmedo.

Še bolj se je zapletlo pri nedavnem glasovanju proračuna in enotnega dokumenta za programiranje.

O tem smo začeli razpravljati zadnje dni maja na štirih zasedanjih, ki so trajala od 15. do 22.30. Dokument je podprlo 19 svetnikov, eden se je vzdržal, opozicija s petimi oporečniki ni šla na glasovanje in bili smo nesklepčni. Drugo zasedanje je bilo sklicano za 8. junij in kmalu so se pojavile formalne težave glede postopka. Ob koncu zasedanja, ki je trajalo od 17. ure skoraj do polnoči, je 19 svetnikov potrdilo proračun in dokument, oporečniki so se “potuhnili”. Napadi so leteli na novo občinsko tajnico, na predsednika občinskega sveta, na postopek drugega sklica itd. Nekateri so bili odsotni, drugi so se srečanja udeležili zadnji trenutek. Občutiti je bilo zaskrbljenost, da bi prišel komisar in bi padla občinska uprava. Na koncu smo se prešteli in je le prevladala zdrava pamet. Dokumenta sta bila odobrena.

Vi in Walter Bandelj sta se vzdržala. Kakšna je bila linija SSk?

Jaz sem že od vsega začetka izjavila, da se bom vzdržala. Zanimivo je, da sem v zadnjih tednih prejela več klicev somišljenikov, ki so me spraševali o tej zadevi in moji izbiri. To je storil tudi Walter. O tem smo se v stranki pogovorili. Leva sredina se je zaradi covida malo sestajala, zadnjič jeseni. Vsi smo mnenja, da uprava deluje slabo in da se ne strinjamo s programskim dokumentom. Predložen je bil preveč na hitro in nejasno, govor je bil o gradu, predoru Bombi, vzpenjači, o telovadnici Palabigot, o parkirišču pri tržnici in seveda o enosmernem Korzu … Tudi v Romolijevi upravi je bilo vzdušje v začetku napeto. Počasi pa se je pomirilo, tudi kar se tiče odnosov s Slovenijo. Bolj je bilo uravnovešeno.

Kakšna načela vodijo svetnike SSk pri delovanju?

SSk je manjšinska stranka, ki zagovarja predvsem pravice naše narodne skupnosti in se zanje zavzema. Rada govorim z ljudmi, ki mi predstavijo konkretne probleme; komu se lahko zdijo majhni, a zanje so pomembni. Za take stvari rada skrbim, isto dela Bandelj, ki je tudi poverjen za četrti Podgora-Pevma-Oslavje-Štmaver. Smo pa prezaposleni; jaz sem sicer upokojena, imam pa druge obveznosti. Walter pa ima svojo službo in to dela ob prostem času.

Navzven se nekako zdi, da Gorica – zlasti po uspešni kandidaturi za EPK – doživlja posebno “milosten” čas.

Da, tudi naši volilci mi pravijo, da cenijo novo ozračje sodelovanja med Gorico in Novo Gorico, čeprav prijateljevanje med dvema županoma ni dovolj razvidno v občinskem svetu. O tem Ziberna nikdar ne govori. Želeli bi tudi kakšno uradno srečanje med dvema občinskima upravama, da bi imeli vsaj nekaj osnovnih stikov, saj konec koncev gre za dve državi.

Kaj osebno menite o enosmernem Korzu Italija in peticiji proti njemu?

Tudi na zadnjem zasedanju je bilo veliko govora o tem, čeprav ni to naš glavni problem. Osebno sva bila svetnika SSk vedno naklonjena kolesarskim stezam v mestnem središču. Ni pa mogoče imeti teh stez in hkrati pločnikov, dvosmernega prometa in barov z mizicami. Steze se niso obnesle ob pločnikih, morali so jih speljati na cestišču, parkirišča pa so vzela veliko prostora. Vse skupaj bi morali bolje urediti, poskrbeti bi morali za splošen prometni načrt, morda manjka boljša vizija ureditve mesta. Če večina misli, da to ni potrebno, pa naj si sama izglasuje svoj proračun. Vzdržala sva se torej zato, ker meniva, da proračun ni bil primerno predložen in zastavljen, saj ni bilo pravega soočenja v občinskem svetu.

In vendar župan ne namerava odstopiti. Boste prišli do konca mandata?

Osebno dvomim. Jeseni nas čaka še odobritev variante proračuna. Menda naj bi nekaj prispevkov dodelili kulturi, ki je bila v zadnjem letu pod udarom. Izkoristiti bi morali priložnost, ki jo daje EPK, da bi čim več vložili v kulturo: do zdaj so se vsi veselili, a malo gradili. Ne smemo izgubiti dragocenega časa in priložnosti, kot se je že zgodilo ob 100-letnici prve svetovne vojne. Jeseni se bo vsekakor pokazalo, ali bo ta uprava prišla do naravnega konca mandata.

Večkrat postavljate svetniška vprašanja o načelnih zadevah, kot npr. 8. februarja letos o dnevu slovenske kulture, pa tudi o konkretnih težavah občanov. Imate odziv na ta vprašanja? Se kdaj kaj premakne?

Vsakokrat ko sem imela možnost poseči, sem posegla. Že zato, da bi kdo ne pozabil, da je slovenščina lahko prisotna. Ne trdim, da so moji posegi na posebno visoki ravni, gre mi predvsem za to, da bi bila konkretna in da bi se reševali problemi. Največkrat so mi na vprašanja odgovorili, včasih pisno, včasih ustno. Včasih kaj dosežem, drugič pa ne. V glavnem me upoštevajo.

Znano je, da ste človek dialoga, pozorna do vsakogar, sploh pa zelo prisotna med ljudmi, zaradi česar vas kot politika zelo cenijo.

Res, sem človek dialoga, zato me zelo motita sovražni govor in zmerjanje. Vsakdo lahko pove svoje mnenje, ne da bi žalil drugega. Rada sem med ljudmi, rada jih imam, v vsakomer skušam videti kaj pozitivnega: tudi to mi verjetno brani, da bi trdo nastopala proti drugim.

Osebno se nimam za kdove kakšnega politika. Imam se za nekoga, ki je rad ob ljudeh. Kar morem, potem posredujem politikom. V te vode sem padla in v njih se tudi dobro počutim. Rada pa bi, da bi za to delo poprijeli mlajši, saj se bližam koncu svojega zadnjega mandata.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme