Ob slovesu mentorja in prijatelja
O zaslužnem človeku, ki ti je bil obenem profesor, predstojnik, mentor in nato tudi prijatelj, je težko pisati drugače kot tako, da ubereš osebne strune.
Tako sem ob nepričakovani novici o smrti Ivana Černica s spominom najprej poromal za dobrih petdeset let nazaj. Bil je ponedeljek, 2. oktobra 1972, začenjalo se je šolsko leto 1972/73. Na Državnem liceju Franceta Prešerna sva se z Ivanom Černicem tedaj znašla v istem razredu, seveda v različnih vlogah, jaz kot dijak IV. višje gimnazije (prvega razreda klasičnega oddelka), on kot profesor matematike (in kasneje fizike). Mladega in družabnega profesorja smo se razveselili, takoj smo opazili, da je bil v matematiko naravnost zaljubljen. Imenovan je bil za našega razrednika in to ostal vseh pet let vse do mature leta 1977. Njegova največja skrb je bila naša rast v znanju. Ni mu bilo žal zanjo žrtvovati svoj prosti čas. Zbiral nas je po uradnem koncu pouka in celo na svojem domu. Nam se je po eni strani mudilo domov, po drugi pa nismo hoteli razočarati svojega profesorja, ki je kar gorel od želje, da bi nam posredoval čim več znanja. Na koncu petletja, ko smo se dotaknili nekaterih še nerešenih matematičnih problemov, nam je povedal, da smo s programom prišli do točke, v kateri se matematika stika s filozofijo.
Ponovno sta se najini poti srečali v prvih dneh septembra 1986, tudi tokrat v šolskem okolju, in sicer na Trgovskem tehničnem zavodu Žige Zoisa, na katerem je bil Ivan Černic od leta 1984 ravnatelj, jaz sem pa s šolskim letom 1986/87 tam začel poučevati slovenščino in zgodovino. Kot njegov sodelavec sem od blizu spremljal njegovo delo. Cenil sem njegovo upravno natančnost, skrbnost pri vodenju delovnega kolektiva in pozornost do potreb dijakov in dijakinj. V zadeve se je poglabljal, površnosti ni maral. Dobrobit šole kot skupnosti dijakov, pedagogov in upravnih ter drugih uslužbencev mu je bila na prvem mestu. Trgovski zavod Žige Zoisa je vodil v letih njegovega največjega številčnega razmaha. Zavoda z njegovimi čez 500 dijaki na dveh sedežih v tržaški pokrajini in enem v goriški ni bilo lahko upravljati. Kot ravnatelj se je zvesto držal predpisov, ker se je zavedal, da lahko le tako deluje nepristransko in v interesu skupnosti, kateri je šola namenjena. Bil je strogo načelen pri ohranjanju slovenskega značaja ustanove, ki jo je vodil. Njegove premočrtnosti niso vsi razumeli, tako da je ob mnogih uspehih doživel tudi nekaj grenkih trenutkov.
Pa tudi moje tretje srečanje z Ivanom Černicem je bilo šolsko obarvano. Ko sem septembra 1994 tudi sam nastopil službo ravnatelja, je tržaško šolsko skrbništvo upoštevalo moj predlog in mi za mentorja v okviru pripravniškega leta dodelilo prav Ivana Černica. Pravzaprav takrat zame ni bil več Ivan, ampak Ninko, kot je bil med prijatelji splošno znan. Kot mentor je bil radodaren z deljenjem izkušenj in nasvetov, rad je sodeloval pri iskanju skupnih rešitev iz zagat, v katerih se je slovenska šola nemalokrat znašla.
Z Ninkom se je potem druženje nadaljevalo v neformalnih okvirih, pa čeprav je tudi v le-teh v najinem odnosu ostalo nekaj “mentorskega”. Pri omizju, pri katerem smo se več let občasno zbirali k tarokiranju – poleg naju Adrijan in Boris, kasneje pa sta se pridružila še Peter in Andrej –, je namreč Ninko s svojim izostrenim matematičnim umom bil naša nesporna strokovna avtoriteta. Ure kartanja in prijateljskega kramljanja o najrazličnejših, tudi zahtevnih temah je tako mimogrede bogatila dodana vrednost urjenja spomina, logike, apliciranja verjetnostnega računa. Če smo potezo pogodili, nas je pohvalil, če smo jo polomili, nas je pokaral. Pohvali ali graji je seveda sledila izčrpna utemeljitev.
Okoliščine, v katerih sem se imel možnost družiti z Ninkom Černicem, so bile torej različne, toda če dobro pomislim, so ga v vseh, pa naj so bili poklicne ali prijateljske, odlikovale iste odlike: resnost, natančnost, poštenost, vztrajnost, požrtvovalnost, po potrebi tudi duhovitost. Tak je bil kot profesor, kot ravnatelj, kot kolega, a tudi kot družabnik za prijateljsko mizo. Tudi v šoli je “utile” (študij) znal združevati z “dulce” (zabava). S sošolcema Bogdanom in Markom ne bomo nikoli pozabili tistega njegovega “a potrebujete četrtega?”, ko nas je med prosto uro, ki smo jo med žensko telesno vzgojo imeli fantje, prestrašene zasačil s kartami v roki.
Kot prijatelj je bil nasmejan, vedno pripravljen na šalo, na anekdoto, s svojim odličnim spominom pa tudi bogat vir informacij in podatkov o naši preteklosti. Bil je prepričan demokrat in dejaven kristjan. Diktature in monopole je odklanjal. Odlikovala sta ga široko kulturno obzorje in zmožnost preseganja ožjih krajevnih ali korporativnih interesov. Bil je navezan na Goriško, a je lep del svojega življenja preživel v Trstu. Navezan je bil na svoj rodni kraj, a je imel vedno pred seboj ves slovenski narod, bil je zaveden Slovenec, a odprt do sveta. Odločno je zagovarjal samostojno slovensko politično nastopanje, a je bil obenem zaskrbljen za usodo celotne manjšine, ne le enega njenega dela. Tudi kot ravnatelj ni imel pred očmi le interesov šole, ki jo je vodil, ampak slovenskega šolstva v Italiji kot celote. V tem duhu je prepričano podpiral tudi Sindikat slovenske šole in bil njegov član.
Kot smo že brali v nekaterih spominskih zapisih, Ninko Černic ni bil aktiven le kot šolnik, ampak tudi kot politični, prosvetni in športni delavec. Do vseh dejavnosti je pristopal z zanj značilnima resnostjo in odgovornostjo. Svojega prepričanja ni skrival. Že leta 1975 je bil med ustanovitelji Slovenske skupnosti na Goriškem. Delu pa se ni izogibal niti kot upokojenec. Prijatelji, ki smo se z njim družili, smo bili tej njegovi zavzetosti priča zlasti med živahno volilno kampanjo leta 2004, ko je v svojem Doberdobu na listi Slovenske skupnosti kandidiral za župana.
Ninko Černic je bil ljubeč soprog in vzoren družinski oče. V svojem življenju je doživel več težkih preizkušenj, iz katerih pa se je z zaupanjem v Boga in sočloveka znal vedno dvigniti.
Z njim je odšel premočrten človek, zaveden Slovenec in srčen prijatelj. Pogrešali ga bomo.