Ob 40. obletnici smrti prof. Sergija Radoviča

Piše: Tatjana Rojc

“Moje delo je knjiga ljubezni. Odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin …” je zapisal Ivan Cankar

Ob 40-letnici smrti prof. Sergija Radoviča se je senatorka Tatjana Rojc, v nedeljo, 4. oktobra 2020, na spominski proslavi v nabrežinski telovadnici, s toplimi besedami spomnila nanj, ki je imel zmeraj bodrilno besedo za mlade. 

Spoštovani in dragi prijatelji, predvsem drage Daša in Jana, Fatina in Miranda!

Pred štirimi desetletji smo se poslovili od zlatega človeka, polnega znanja, ki ga je nesebično delil svojim gojencem, dijakom, pevcem, prijateljem. Te dni, ko razmišljam o tistem našem otroštvu med gmajnami in paštni, v našem Bregu pod Nabrežino, o naši mladosti, ki je bila polna smeha, petja in plesa, ki se nam je zdela neskončna, brezskrbna, se pravzaprav zavedam, da sem se, da SMO se od vsega tega bohotnega bogastva začeli poslavljati tistega 6. avgusta leta 1980, ko je v poletnem soncu in pesmi narave usoda nenadoma ubrala drugo pot. Pot zavesti, da nič ne bo več tako, kakor je bilo. 

In res ni bilo: v naših vrstah so nastajale nezapolnljive vrzeli, v neznano domovino so odhajali dragi prijatelji, razšli smo se, nekateri so se umaknili v svojo zasebnost, drugi so se selili, marsikdo je še desetletja vse do danes vztrajal v zavesti, da je dolžan držati besedo, ki smo jo slovesno izrekli ob tistem tragičnem, bolečem slovesu. Vsi pa smo ostali zaznamovani od tistega časa

Kako in od kod vse to? Skupina višješolcev je leta 1965 sooblikovala prenovo društvene dejavnosti: po dolgem mrtvilu se je najprej s prof. Erminijem Ambrozetom začel poskus obnove naše pevske in glasbene tradicije. Prapor Pevskega društva Nabrežina, ki so ga slovesno razvili pred stodvajsetimi leti, nas opozarja na to, kar so naši ljudje gradili in nam pustili v dediščino. 

Pred stodvajsetimi leti je Primorska doživljala sijajen razcvet, rasla je zavest narodne pripadnosti, ustanavljala so se društva, aktivne so bile čitalnice, in to tako v mestih in večjih središčih kot tudi na podeželju. Naši predniki so bogatili naš prostor in ga posejali z vsem, kar je potrjevalo prisotnost in razvoj neke nadvse delovne narodne skupnosti: v Nabrežini je bila že leta 1869 ustanovljena Čitalnica in po njej še drugih deset društev. Prva vojska, ki je za vedno razkosala do tedaj dokaj enotno narodno telo, je dejanski mejnik med tem, kar je bilo in kar se je po letu 1920, torej po Rapalski pogodbi, ko je Primorska bila dodeljena italijanski kraljevini, šele začelo. Bilo je najhujše: požigi, pogromi, prepoved rabe maternega jezika, nasilno raznarodovanje, nasilje, ukinitev vseh 

dejavnosti, društev, šolskega pouka. Konfinacije. Procesi. In žrtve. In nato deportacije, požigi vasi, in upor. Iz tega upora je nastalo novo povojno življenje. 

Povojne generacije nismo ustvarile nekega pomembnega skupnega spomina: živele smo od spomina starih staršev in staršev, ki nam večkrat niso želeli pripovedovati o vsem hudem. So nas pa uvajali v tisto svobodo, ki je sami niso imeli in ki je, pravi Giorgio Gaber, partecipacija, sodelovanje. Nekako naravno je bilo, da smo ob sredah in sobotah popoldne polnili učilnico v stari šoli na Placu, kjer je imela svoj sedež nabrežinska podružnica Glasbene matice. Bilo nas je, šoloobvezne mularije iz vse devinsko-nabrežinske občine, v zboru Kraškega slavčka tudi preko sto. In naravno je bilo, da je prof. Ambrozet vodstvo mladinskega zbora prepustil mlademu Sergiju Radoviču. In Sergio, ki je bil tesno vpet v naš prostor, je leta 1968 zbral okoli sebe tudi skupino fantov, pet let kasneje skupino deklet. Dirigent Oskar Kjuder mi je povedal, kar ga je naučil skladatelj in zborovodja Rado Simoniti: kakor da bi grabil listje na kup, z grabljami zbereš skupaj ljudi. In ko iz tega nastane zbor, pomeni, da si postal zborovodja. To je umetnost, posebna umetnost, to je bil naš dragoceni profesor Sergij Radovič. Trdil je, da ne obstajajo ljudje brez posluha, temveč posamezniki, ki niso vajeni petja. Zato nikoli ni zapostavljal nikogar, niti med pevci niti v šoli. Med urami glasbene vzgoje je na tablo narisal sestavo zbora in orkestra, nas naučil, kaj je glasbeni stavek, kaj opera in kaj simfonija, kaj je komorna glasba. In v okviru Glasbene matice se ni posvečal samo individualnemu pouku klavirja, temveč tudi pripravi gojencev za izpit teorije in solfeggia na tržaškem konservatoriju, ki so ga njegovi varovanci briljantno opravljali skozi leta. In našel je čas za to, da je svoje večere posvečal svojim pevcem zborov Igo Gruden. V istem razredu stare šole na Placu ali v naši dvorani.

Maestro Ubald Vrabec je zapisal o njem: “Dirigent si je takoj zastavil resne umetniške cilje pri vzgoji mladega zbora. Ni se omejil na površno uvežbavanje repertoarja, temveč posvetil veliko pozornost vokalno-tehničnemu izobraževanju svojih pevcev.” Naš Profesor je vedel, da sta ritem in zvok del človeka. Še pred besedo.

In ob jubilejnem koncertu ob deseti obletnici moškega ter peti obletnici dekliškega zbora, ki ju je naš Sergio združil tudi v mešani sestav, je zapisal Jože Koren: “Tolikšnega ‘luksusa’ si ne more privoščiti danes noben naš kraj na Tržaškem in v zamejstvu sploh. Zato lahko mirno zapišemo, da je prav Nabrežina danes središče našega zborovskega petja. Nedvomno gre največja zasluga za to prof. Sergiju Radoviču, ki ni le požrtvovalen pevovodja, marveč tudi strokovno visoko kvalificiran glasbeni pedagog.” Zadonele so Pesem o svobodi ali V hribih se dela dan … in ploskanju ni in ni hotelo biti konca.

Bil je pedagog, ki je kljub ogromnemu delu, ki ga je opravljal, našel tudi čas, da je dvanajstim mladim dekletom, ki so zanesenjaško ustanavljala komorno pevsko skupino Mladinskega krožka Devin-Nabrežina leta 1980, želel biti mentor in zborovodja. 

Ko smo prestopali prag društva, naše dvorane, nas je sprejel nezamenljiv vonj po kleju in lesu mizarske delavnice bratov Širca. In kje smo dobili ključe? Seveda pri Stankotu Devetaku, v njegovi brivnici, ki je postala nekakšna naravna depandansa društvenega življenja nasploh, kjer smo razpravljali, načrtovali, kaj izvedeli, se iskreno nasmejali. Bil je naš svet, poln sanj in kdaj pa kdaj tudi malo nerganja, kakor se spodobi predvsem za Nabrežince.

Danes bi bil naš Profesor, naš Sergio, več kot osemdesetletni gospod. Ne morem si ga zamišljati kot starega človeka, njegov gromki, nalezljivi smeh, njegova silna moč, njegova neobremenjujoča in vendar determinantna prisotnost so bili v znamenju neke večne, neomajne mladosti. Z njim in ob njem smo rasli in se razvijali v suverene člane naše ožje in širše skupnosti. Predstavljam si, kako bi se mu iskrile oči, ko bi spremljal uspehe in rast vsakega izmed nas. Bil je poln nalezljivega navdušenja. Vedno si je vzel čas za nas, kakor da bi slutil, da mu je bilo odmerjeno kratko, veliko prekratko življenje.

Morje je bilo neločljivi del njegove spojitve s prostorom: še danes ga vidim, kako se spušča po stopnicah proti Bregu, z brisačo pod pazduho in vedrim obrazom, s kakšnim užitkom zaplava proti Kovačenci in dlje, kako s prožnim korakom preskakuje školje, kako se gromko nasmeje z nami ob molu, s pogledom uprtim proti Muli, Skrli in Djedenci. Bil je naravno talentiran plavalec, kar je pokazal tudi na zamejskih športnih igrah. Bil je zanesenjaško vpet v gradnjo Sokolovega igrišča, na društvenih praznikih na travniku pozno v noč skrbel za red in se zaklepetal s člani, prijatelji, pevci. 

Bil je strog, a vendar se nismo bali njegove strogosti: spoštovali smo jo. Doštudiral je klavir, nato še zborovsko dirigiranje, briljantno je opravil izpit za stolico glasbene vzgoje. Bil je človek z visokim etičnim imperativom in prepričanjem, da je dolžnost vsakogar, da svoj talent in delo deli s skupnostjo, ki ji pripada. Tako je zapisal Pavle Merku’: “Ni se skrival za prekonstituirano gotovostjo, ampak je s svojim odgovornim in požrtvovalnim delom dvigal glasbo in svoje pevce ter z njimi dan za dnem gradil kulturno realnost …”

Ko nam je umanjkalo vse to, smo naenkrat postali drugačni. Vse je bilo drugačno: od Placa do Stare vasi, od Novih njiv do paštnov in ženešter v Bregu, od Brščic do Liška se je spustila megla, ki je od časa do časa odstrla pogled na jasnino.

Zato hvala vsem vam, ki ste skozi desetletja ohranili spomin, na kar je bilo, obenem pa

trdno verjeli v svetle dni. Naj bodo te misli za vas, predvsem pa za tiste, ki jih ni več in ki z našim Sergiotom pojejo v vetru.  

Resnične so Cankarjeve besede:

“Moje delo je knjiga ljubezni. Odpri jo, domovina … Dal sem ti, kar sem imel. (…) Dal sem ti svoje življenje. Kaj bi ti še dal?”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme