Ob 25. aprilu v Miljah

Društvo Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga je ob 25. aprilu priredilo slovesnost na Marconijevem trgu, kjer je najprej pozdravil podžupan Nicola Delconte, nato še predstavnik VZPI – ANPI Fabio Vallon. Slavnostni govor pa je v imenu domačega, slovenskega društva imela Alexa Gherbassi. Govor objavljamo v celoti. 

Društvo Slovencev miljske občine Kiljan Ferluga praznuje letos 25. april v kontinuiteti z govorom, ki ga je imela lani zgodovinarka Dunja Nanut, o visokem davku, ki so ga ženske plačale odporništvu – bile so aretirane, obsojene, mučene, usmrčene in padle so v boju.

Da se na kratko predstavim, sem Alexa Gherbassi in poučujem v osnovni šoli s slovenskim učnim jezikom Albina Bubniča v Miljah. Čeprav nisem po rodu Miljčanka, me služba tesno povezuje z mestom in njegovo realnostjo. Naj izkoristim priložnost, da se zahvalim društvu Slovencev miljske občine za zaupanje. V čast mi je, da so me izbrali za današnji govor.

Letos bomo razširili pogled na domove, tradicionalno žensko kraljestvo. Rosangela Pesenti, profesorica literature in zgodovine na višjih srednjih šolah, vsestransko razgledana feministka in med vodilnimi v zvezi UDI – Unione donne italiane, je ravno domovom v odporništvu posvetila govor, ki ga je imela lanskega 25. aprila v Bergamu. Avtorica je privolila in se strinjala, da lahko danes tu preberemo, v sicer skrajšani obliki, njeno globoko etično razmišljanje o podobi in doprinosu ženske v odporništvu.

 

ROSANGELA PESENTI

Domovi v odporništvu

Na domovih so odporništvo snovale in podpirale ženske, ki so skrivale italijanske vojake in jih po 8. septembru reševale pred deportacijo; na domovih, kjer so ženske skrbele za vsakdanje preživetje, za podporo partizanom, za širjenje prepovedanega tiska, za pripravo pobega zajetih zavezniških vojakov iz fašističnih taborišč in Judov, ki so jih preganjali rasistični zakoni; na domovih, kjer so ženske vodile dobrososedske odnose in solidarno izmenjavo, kjer so otroci, fantje in deklice, odraščali v hrepenenju po miru in svobodi.

Na domovih so se ženske in moški, fantje in dekleta, prepoznavali kot enakopravni pri prevzemanju odgovornosti in zasledovanju idealov. Na domovih so moške oskrbovale, jim prisluhnile, jih podprle, zdravile in ti so našli v ženskah življenjske sopotnice, politične voditeljice in tudi vodje brigad.

Na domovih so rasli pogum in odločnost, upanje in usmiljenje, govor o novi politiki, ki je rodil demokracijo. Na domovih so ženske spremenile svoj odnos do moških, očetov in mater, sinov in hčerk, bratov in sester ter s tem ustvarile pravičnejša razmerja v družbi in omogočile ljubezen.

Iz domov so odhajale ženske na kolesu kot neutrudne kurirke, ki so zarisovale zemljevid odporništva. Oskrbovale so ga z orožjem, z obveščevanjem, zaščito, s hrano in čistimi oblekami ter tako ustvarile in vzdrževale mrežo, ki je omogočala komunikacijo in preživetje. Tveganje, mučenje in smrt so prizadejali, brez razlik, tako moške kot ženske. Ženske se bile še žrtev posilstev, čemur so sledili diskriminacija, posmehovanje, brisanje in nestrpnost do njihovega svobodnega bivanja.

Domovi so predstavljali mrežo partizanske konspiracije, v kateri so ženske obelodanile konkretnost politične inteligence, daljnovidnost človeštva ter solidarnost, na kateri se gradi civilna družba. In ko se je vse končalo, so se na domove vrnili deportiranci, z vojno zaznamovani moški in ženske, ki so preživeli uničevalna taborišča, in v teh se je začela moralna in materialna prenova po vojni.

A vendar so domove ustvarjale ženske, zmožne urediti dom za vse, tudi zase, zmožne si izbrati aktivno in dostojanstveno samoto, namesto da bi klonile morečim navadam, h katerim se je ponovno zatekalo življenje, kot da se ne bi nič zgodilo.

Na domovih je zraslo tisto čutenje pravice in svobode, ki je potem postalo v ustavi osnovni bivanjski prostor naše demokratične republike.

25. april je dediščina, ki jo zapuščamo novim rodovom.

Prehoditi ponovno pot naše zgodovine, kakor se je ta ustvarjala iz doma v dom, dokler ni osvojila mestnih trgov in ustanov, izraziti prisotnost, ki postane dejanje, jasno dejstvo in ne zgolj ekshibicija: to je dediščina, ki jo lahko vzamemo v roke in jo prenesemo dekletom in fantom, ki že pripravljajo svet prihodnosti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme