O zgodovini pritrkavanja

Leta 1934 je bila v Ljubljani prva tekma pritrkovalcev, na katero se je prijavilo trideset skupin iz Slovenije; njen pobudnik je bil Ivan Mercina, glasbenik in skladatelj ter znan pritrkovalec, ki je napisal tudi dve knjigi o tem, ker je hotel dvigniti pritrkavanje na organiziran nivo. Znanih je njegovih Deset zapovedi za pritrkovalce, pa tudi praktični nasveti in njegov način zapisovanja viž.
Nekoč so bili pritrkovalci večinoma moški in fantje; sprememba patriarhalnega sistema pa se je pokazala tudi v porastu žensk in otrok, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, poleg tega je z vzvodi to bolj enostavno. S pritrkovanjem se danes ukvarja približno 90 odstotkov moških in deset odstotkov deklet in žensk. To intenzivno skupinsko igro, njene različne načine igranja in samo zgodovino pritrkavanja, skupaj z zanimivimi posnetki in številnim fotografskim materialom, je poslušalcem Društva slovenskih izobražencev v Trstu razkrila etnomuzikologinja dr. Mojca Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU iz Ljubljane.
Predavanje ni bilo le za izkušene pritrkovalce, ampak za vse ljubitelje glasbene igre na zvonove. Dr. Kovačič se s tem področjem ukvarja od doktorske naloge, ko so jo kot mlado raziskovalko zaposlili na Inštitutu in ji s tem omogočili, da se sooči s to prakso. Sama pa pravi, da večina ljudi ne loči med zvonjenjem in pritrkavanjem. Raziskovanje tega pojava se je začelo z Julijanom Strajnarjem v šestdesetih letih, ko je posnel ploščo. Od tedaj dalje je pritrkovanje doživelo veliko organiziranost, podobno kot ljudska glasba, je dejala predavateljica, ki je nato še predstavila različne načine pritrkavanja v zamejstvu, Sloveniji in po Evropi. Ti so v razmerju s številom zvonov, ritmično s kembljem, z vzvodi, s katerimi se lajša teža zvona, s kladivom, z vrvjo privezan kembelj, v drugem kontekstu pa z miniaturnimi zvonovi ali pa z avtomatizacijo. Čeprav zveni pritrkovanje s kladivom lepo, je škodljivo za zvonove same, saj lahko počijo. Še zlasti je to razširjeno na Koroškem in Štajerskem, kjer imajo manj zvonov.
Pri založbi ZRC SAZU je lani izšla knjiga Kovačičeve z naslovom Pa se sliš… Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ob pisanju le-te se je nabralo veliko videoposnetkov in zvočnih zapisov, ki jih je v obliki projekcije pokazala zbranim v Peterlinovi dvorani. Tokrat sta bila pobudnika prijetnega in nadvse zanimivega večera Društvo slovenskih izobražencev in Zveza cerkvenih pevskih zborov.
Pri pritrkavanju imamo tri enakovredne udarce: glavni, odgovor in gostenje. Glasbena igra zvonov spada v cerkveni prostor, ob praznikih in drugih cerkvenih dogodkih.
S predstavitvijo širši skupnosti je nastal prehod v posvetni prostor s srečanji, tekmovanji, okroglimi mizami, šolami, tečaji in miniaturnimi zvonovi. Za vadbo so primerne tako kovinske cevi kot tudi steklenice, različno napolnjene z vodo. Danes je ta praksa postala privlačna tudi za mlade. Ob debati na koncu je bil poudarjen tudi podatek, da so v stolnici sv. Justa prvič pritrkavali za mašo hvaležnico, novembra leta 2005, od tedaj pa se te prakse držijo vsako leto.
Šin

Dr. Mojca Kovačič gostja DSI in ZCPZ

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme