O ženski, ki se ne boji živeti

Piše: Katja Ferletič

POGOVOR / Nicole Primozic

Nicole Primozic se je rodila v kraju Cap-Haitien na Haitiju, v nekdanji francoski koloniji, državi, ki leži na zahodni polovici otoka Hispaniola v Karibskem morju, jugovzhodno od Kube. Nicole je osma od devetih otrok; po smrti mame Maride je pri devetih letih s pomočjo nune, sestre Anne, misijonarke, prišla v Italijo. Posvojila sta jo Maria Grazia in Agostino iz Sovodenj ob Soči. Tu je deklica ponovno zaživela, daleč od revščine, nasilja in vsakdanjega boja za preživetje. Danes je energična in nasmejana ženska, ki ljubi svojo družino in veliko svojega prostega časa nesebično namenja pomoči drugim. Kljub težkim trenutkom, ki jih je doživela v otroštvu, in preboleli bolezni, ki je v njej pustila vidne in nevidne brazgotine, Nicole ljubi življenje, ljudi, sproščeno govori o sebi in navdušeno načrtuje svojo prihodnost.

Nicole, kdaj si prišla v Sovodnje? Povej nam kaj o svojem otroštvu.

V Sovodnje sem prišla 10. maja 1988, tedaj sem ponovno zaživela. Na Haitiju sem po mamini smrti živela pri sestrah misijonarkah. S. Anna D’Angela je moji družini pomagala že prej: mamo je prepričala, da me je vpisala v šolo, v zameno pa nam je finančno pomagala. Denar nam je takrat iz Italije pošiljala družina, ki me je posvojila na daljavo, žal pa je do posvojitve prišlo šele po mamini smrti, tako da je denar prejemal moj stric, ki ga je uporabljal zase; mene, moje brate in sestre pa je zanemarjal, puščal lačne in bolne.

Življenje na Haitiju je še danes zelo težko, predvsem za otroke. Ljudje, ki živijo v razvitih državah, navadno vedo, da so tam revščina, lakota, bolezni, da se v tem od vojne in naravnih katastrof opustošenem predelu sveta dogajajo nepojmljive grozote, tako življenje pa je za prebivalce Haitija neka povsem ‘nenormalna’ normalnost. Otroci so brezplačna delovna sila, sužnji, ogromno deklic pa družinski člani že po prvi menstruaciji za par ameriških dolarjev prodajo kriminalcem, ki jih potem uvedejo v prostitucijo – veliko jih rodi prvega otroka že pred dvanajstim letom. Moja brata sta mene – po mamini in očetovi smrti – za petdeset dolarjev prodala trgovcem človeških organov. Takrat sem prvič sedla v avtomobil, peljali so me na manjše letališče in k sreči mi je uspelo zbežati. Pognala sem se v beg, kar so me nesle noge, in se zatekla k s. Anni – še danes se spominjam, kako me je okregala, ker sem k njej prišla umazana in raztrgana, saj nas je vedno učila, da moramo skrbeti za čistočo in osebno higieno. Sestra je nato poskrbela, da je stekel postopek za posvojitev, in mi tako rešila življenje. Na začetku sem novost težko sprejela, saj nisem hotela druge mame in pekel, v katerem sem živela, je bil vse, kar sem na svetu poznala. Moja “nova” mama me je večkrat poklicala po telefonu: pogovarjali sva se v francoščini in včasih mi je govorila z istimi besedami, ki jih je z mano uporabljala moja naravna mati. Čez nekaj časa so me “novi” starši prišli iskat, sedla sem na letalo in pustila gorje za sabo.

Kakšno pa je bilo tvoje otroštvo v novi družini? Si se kmalu vključila v vaško skupnost?

Sovodnje so bile zame čisto nov svet. Čudila sem se vsemu. Naša hiša se mi je zdela ogromna v primerjavi s skromno zgradbo, v kateri sem živela na Haitiju – v novi hiši bi lahko stanovalo trideset oseb, sem si mislila. Sovodnje so izgledale popolnoma prazne, saj na ulicah na Haitiju vedno mrgoli ljudi. Čudila sem se, da lahko voda teče iz pipe in da obstajajo različni letni časi, da se podnebne temperature spreminjajo, da vsi radi praznujejo ob vsaki priložnosti in da je v kuhinji hladilnik, v katerem je vedno kaj za pod zob.

Prva dva tedna sem preživela doma, izključno s starši in z novima bratoma, nato pa sva z mamo začeli z zdravniškimi pregledi. Bila sem stara devet let in tehtala sem petnajst kilogramov. Imela sem hudo okužbo s paraziti in nobeno zdravilo mi ni pomagalo. Takrat nama je priskočila na pomoč prijazna gospa, farmacistka, in končno sem našla uspešno terapijo. Kmalu sem okrevala, začela sem jesti in rasti, stalno me je spremljala tudi nutricionistka. Septembra istega leta sem se morala spopasti z novo življenjsko preizkušnjo: starši so me vpisali v šolo v Gorico. Bilo je hudo, kajti italijanščine še nisem obvladala in tudi moje znanje sploh ni bilo primerljivo s tistim ostalih otrok četrtega razreda osnovne šole. Nekaj tednov sem bila v četrtem razredu, nakar so me premestili iz tretjega v drugi in nato celo v prvi razred. Priznam, da mi je bilo težko predvsem zato, ker sem po značaju zelo ponosna in se mi je zdelo poniževalno, da sem se morala učiti z manjšimi otroki – nekaj časa sem bila celo v vrtcu, ker sem se morala naučiti igrati in socializirati. Šolsko leto se je končalo in naslednje leto sem bila pripravljena za četrti razred osnovne šole. Žal sem se že na osnovni šoli srečevala z rasizmom in ustrahovanjem – tudi otroci so včasih zelo kruti. Časi so se seveda spremenili, a pred več kot tridesetimi leti je bilo tudi pri nas življenje drugačno in otroci so vame buljili, kot da bi bila neko pravljično bitje.

Nekaj let po tvojem prihodu v Sovodnje te je življenje spet postavilo pred zahtevno preizkušnjo …

Ko sem dopolnila svoj sedemnajsti rojstni dan, sem se s starši vrnila na Haiti, šest mesecev po potovanju pa je mama ugotovila, da ima raka dojke. Z boleznijo se je hrabro borila dolgih devet let, podlegla pa ji je leto dni po rojstvu Adama, mojega starejšega sina.

Kdaj pa si ti ugotovila, da imaš raka dojke?

Januarja 2017, stara sem bila 37 let. Nekega jutra sem v kopalnici opazila, da sta se mi kar čez noč na gornjem delu prsi pojavila dva izrastka, čudni kroglici, veliki kot grozdni jagodi. Po enem mesecu je ena kroglica sama izginila, druga pa se je povečala. Zdravnik me je napotil na mamografijo in opravila sem celo vrsto izvidov, ki so potrdili, da gre za rakasto obolenje: začel se je moj boj proti bolezni, ki sem jo že dobro poznala. Oktobra istega leta so me v goriški bolnišnici operirali, sledili pa so dolgi meseci kemoterapije in fizioterapije.

Na kakšen način si se spopadala z boleznijo? Kako pa je reagirala tvoja družina?

Člani moje družine so bili povsem vključeni v vse, kar se mi je dogajalo, in so mi stalno stali ob strani. Z možem sva skušala s preprostimi besedami otrokoma razložiti, katero bolezen ima njuna mama in kako bo potekalo zdravljenje. Moja sinova, Adam in Christopher, sta mi pomagala ostriči lase, že preden sem začela kemoterapijo – to je bil izredno intimen trenutek, poln nežnosti in upanja, ki nas je zelo povezal.

Očetu sem o svoji bolezni spregovorila, šele ko so mi zdravniki predstavili dokončno diagnozo. Imel je nepredvidljivo reakcijo: zelo se je razjezil, saj ni mogel sprejeti, da ima njegova hčerka isto bolezen, zaradi katere je izgubil svojo ženo. Sploh se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da se bom morala – po tako težkem otroštvu – spet boriti za preživetje. Težko je bilo ga potolažiti, a skušala sem mu razložiti, da sem zbolela tako, kot v svetu zboli veliko drugih ljudi – zakaj bi jaz morala biti izjema? Nazadnje je le sprejel, da bolezen obstaja in da se moramo boriti, stal mi je ob strani v bolnišnici in doma, ko sem hudo trpela zaradi učinkov kemoterapije.

Priznati moram, da nisem bila vedno pogumna in pozitivna, še posebno prvi cikel terapij je bil za moje telo nekaj resnično uničujočega. V določenem trenutku sem mislila, da si ne bom nikoli več opomogla, toda k sreči sem se tedaj spomnila na dragocene besede osebe, ki se mi je približala, ko so se me drugi izogibali. Ta oseba je moje bolečine poznala in mi je pred začetkom kemoterapije povedala, da bo tudi najhujše minilo, da se bom le počutila boljše, da bodo simptomi kmalu lažji. Te besede so mi vlile novega upanja, res sem se kmalu počutila boljše in takrat se mi je zdelo, da imam moč tisočih mož. Prepričana sem, da sta duševno počutje pacienta in odnos z osebami, ki ga spremljajo med boleznijo, odločilna za ozdravljenje.

Ali je bolezen spremenila tvoj način mišljenja, tvoj pogled na svet?

Bolezen mi je prinesla veliko pozitivnih stvari. Še pred to preizkušnjo sem čutila, da je življenje dragocen dar. Da je kljub težkim trenutkom vredno živeti. Predvsem sem hvaležna, ker sem med zdravljenjem spoznala veliko čudovitih oseb v goriški bolnišnici in v moji skupini za kemoterapijo – našla sem čudovite “kemoprijateljice”.

Nicole, si verna? Je imela vera pomembno vlogo pri tvojem spopadanju z boleznijo?

Na Haitiju so ljudje zelo verni, toda na poseben način. So kristjani, obenem pa verjamejo v črno magijo in vudu, kamor se zatekajo predvsem za zdravljenje bolezni – ni čudno, da je v tej državi tudi zaradi tega stopnja umrljivosti zelo visoka. Mama Marida mi je prepovedala se približati vuduju in vraževernosti; na Haitiju in tudi potem, v Sovodnjah, sem rada zahajala v cerkev. Tam sem vedno našla mir, lahko sem se koncentrirala, celo domače naloge sem včasih pisala v cerkvi. Tudi med boleznijo je bilo tako in še danes je, molim pa povsod, kjerkoli se lahko umirim in se pogovarjam z Bogom.

Po tej težki življenjski preizkušnji si organizirala najprej fotografsko razstavo, nato si še napisala knjigo.

S svojimi “kemoprijateljicami” sem se večkrat pogovarjala o tem, kako težko je se sprijazniti z novo podobo telesa in kako to lahko vpliva na odnose v družini. Neverjetno je, koliko žensk ostane samih po taki preizkušnji, ker njihov partner ne more sprejeti telesnih sprememb, brazgotin. S prijateljicami smo se odločile, da bomo organizirale fotografsko razstavo. S tem projektom smo skušale poudariti pomen, ki ga ima psihološka podpora bolnicam, in še posebno vlogo, ki jo imajo preventivni pregledi v boju proti rakastim obolenjem. Fotografirala nas je slovenska fotografinja Neva Močnik, razstava pa je leta 2019 nastala pod pokroviteljstvom organizacije A.N.D.O.S.

Kasneje so me prijatelji več časa nagovarjali, naj napišem knjigo o svojem življenju. Tako je leta 2020 pri založbi Phasar iz Firenc izšla knjiga z naslovom “Vivi! Ogni istante”, v kateri pripovedujem o svoji bolezni. Knjiga je doživela velik uspeh in izkupiček od prodaje sem namenila nakupu novega stroja za goriško bolnišnico. Kupili smo fizioterapevtski aparat, ki je zelo pomemben za preprečevanje limfedema, to se pravi nabiranja limfne tekočine v tkivu, ki nastane zaradi okvare v delovanju limfnega sistema in je pogost zlasti pri bolnikih, ki so se zdravili zaradi rakastih obolenj. Limfedem je zelo boleč in tudi moja mama je trpela zaradi te bolezni. Aparat sem podarila oddelku, kjer delajo fiziatrinja dr. Marzia Maurencig in ostale fizioterapevtke, ki so mi zelo pomagale med rehabilitacijo po kirurškem posegu.

Ustanovila si tudi dobrodelno združenje …

Združenje “Volendo continuare” je nastalo leta 2019. Trenutno imamo samo dvaindvajset članov in sedem nas sestavlja upravni odbor, jaz sem predsednica. Smo skupina žensk, ki smo preživele raka dojke in se zavzemamo za širjenje informacij o tej bolezni, o pomenu preventive in za podporo bolnicam ter njihovim družinam. Čeprav je naše združenje še mlado in z nizkim številom članov, smo veliko naredile tudi v letu pandemije. Organizirale smo več spletnih predavanj, na katerih so zdravniki spregovorili predvsem o pomenu preventivnih pregledov za odkrivanje tumorjev in o najbolj primernem načinu prehranjevanja za paciente, ki se še zdravijo ali ki so premagali bolezen. Letos bomo v Ogleju organizirali tudi projekt z naslovom “Cinque cuori”, to je tečaj “pet therapy”, na katerem se bodo pacienti lahko družili s konji. V naslednjem šolskem letu naj bi stekel še projekt z dijaki petih razredov višjih šol: v sodelovanju z zdravstvenim podjetjem ASUGI nameravamo namreč organizirati tridnevni tečaj, posvečen spoznavanju spolno prenosljivih bolezni, melanomov, drugih vrst raka, pomenu preventivnih pregledov in preprečevanju različnih odvisnosti.

Koliko je pomembna preventiva? Mnogi ljudje jo zaradi epidemije s koronavirusom povsem zanemarjajo …

Res je, veliko ljudi je še posebno v zadnjem letu hudo zanemarilo preventivo. V resnici lahko v bolnišnicah še vedno opravljamo vse preglede, ki so bistvenega pomena za pravočasno prepoznavanje različnih vrst bolezni. Žal so danes ljudje preveč osredotočeni na nevarnosti okužbe s koronavirusom in se ne zavedajo, da tumorji še vedno obstajajo – morali bi govoriti tudi o “tumorski epidemiji”. Zdravnik, ki me je operiral in me je spremljal na poti do zdravja, mi je potrdil, da je letos veliko več posegov za odstranitev raka dojke na pacientkah, ki se niso pravočasno odpravile na pregled tudi zaradi strahu pred okužbo s koronavirusom. Preveč ljudi je prepričanih, da ne more zboleti, “saj se meni ne bo zgodilo …”, v resnici pa je bolezen še kako demokratična.

Prejšnji teden je izšla tvoja druga knjiga. Na katero obdobje svojega življenja si se tokrat osredotočila?

To knjigo sem pravzaprav napisala pred prvo, toda z založnikom sva sklenila, da izid prestaviva. Začetno sem namreč napisala daljšo zgodbo svojega življenja in iz napisanega smo najprej izluščili material za knjigo, posvečeno moji bolezni in poti do zdravja. Prejšnji teden, 27. maja, je izšla še knjiga “L’inferno ti fortifica”, v kateri pripovedujem o svojem otroštvu na Haitiju, o prvem letu v Sovodnjah in o vrnitvi v svoj rojstni kraj. Pisanje je bilo emotivno zelo zahtevno, saj sem podoživljala zelo travmatične trenutke iz svojega življenja. Večkrat sem se morala ustaviti, se odpočiti in zbrati potrebno energijo za nadaljevanje pisanja.

Večino svojega življenja si preživela v Sovodnjah. K nam si prišla kot tujka, a kmalu si se prilagodila novemu življenju. Trenutno doživlja Italija nov migracijski val. Kaj misliš o tem pojavu, ki razdvaja javno mnenje?

Ljudje vsega sveta se od nekdaj selijo – človek skuša najti čim boljše pogoje za življenje. Pot, ki sem jo prehodila, je bila težka in gotovo polna pozitivnih in negativnih presenečenj, zato se vedno skušam vživeti v zgodbe migrantov, ki bežijo pred nevarnostjo ali preprosto iščejo srečo. Jaz sem prišla v Italijo na zakonit način, številni ljudje pa so žrtve novodobnega prekupčevanja s sužnji, pri katerem imajo navadno dobiček le kriminalci. Tudi nezakonitim migrantom, ki so večinoma mladi možje in fantje, moramo pomagati, jim rešiti življenje v primeru hude nevarnosti, obenem pa sem prepričana, da bi jim morali pomagati najprej v boju proti diktaturam, ki pustošijo države, iz katerih prihajajo. Priseljence, ki se v naših krajih ustavijo, moramo spoštovati, od njih se lahko veliko naučimo, hkrati pa moramo zahtevati, da tudi oni spoštujejo nas in se od nas učijo – različne kulture lahko sobivajo.

Rekla si, da si se na Haiti vrnila pri sedemnajstih letih …

Res je. Takrat sem prvič – z drugega zornega kota – videla, kakšno je življenje na Haitiju. Konkretno sem spoznala, da se prav nič ni spremenilo – Haiti je ostal zaprt v nekakšnem nepremičnem časovnem mehurčku. Vrnitev je bila travmatična, toda takoj, ko sem stopila z letala, sem globoko zadihala in imela občutek, da se vračam iz apneje. Vrnila sem se domov. Čeprav je to svet, v katerem sem doživela strašne stvari, je pač svet mojega otroštva, kraj, kjer nekje verjetno še živi moja sestra, kjer je pokopana moja mama.

Moja posvojitvena mama me tedaj ni razumela, vprašala me je, kako lahko pogrešam pekel na zemlji – v resnici nisem pogrešala pekla, ampak ljudi, ki so ga z mano nekoč doživljali.

Prosim, povej nam kaj o svojih prihodnjih načrtih.

Haiti je v začetku leta 2010 prizadel katastrofalen potres. Tedaj sem zelo trpela, ker nisem mogla odpotovati. Prej ali slej se bom v svoj rojstni kraj gotovo vrnila. Če pogledam bližje, pa bi se letos rada vpisala v šolo in dokončala višješolski študij, ki sem ga iz različnih razlogov v najstniških letih opustila. Imam se za izobraženo osebo, nimam pa papirja, ki bi to dokazal. S. Anna mi je vedno govorila: “Izobrazba lahko človeka reši suženjstva!” V njene besede verjamem.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme