O vojaku in njegovi Schwarzlose, predstavitev knjige Vilija Prinčiča

V četrtek, 24. oktobra 2024, je v knjigarni Librarna na Opčinah potekala predstavitev knjige Vilija Prinčiča z naslovom Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose. Dogodek sta v sodelovanju priredila Librarna in Založništvo tržaškega tiska. Z avtorjem knjige se je pogovarjala urednica ZTT Martina Kafol. Knjiga opisuje vojno pot vojaka Ivana Kovačiča (1898–2001) iz Avč pri Kanalu, ki je kot še ne 18-letni fant vstopil v strelske jarke prve svetovne vojne. Poveljstvo mu je takrat namenilo vlogo mitraljezca. S svojo strojnico Schwarzlose je bil leta 1917 na položajih na Grmadi na Krasu, oktobra je sodeloval pri avstro-ogrskem in nemškem preboju pri Kobaridu, leta 1918 pa na raznih bojiščih ob reki Piavi.

Prisotne je na kulturnem dogodku najprej pozdravila upraviteljica Librarne Urška Vidoni. Zahvalila se je avtorju Viliju Prinčiču in urednici ZTT Martini Kafol za oblikovanje večera. “Vili se že dolgo let ukvarja s prvo svetovno vojno, a tudi z drugimi zgodovinskimi temami. Je strasten, radoveden in natančen raziskovalec,” je uvodoma povedala urednica. Knjiga Ivan Kovačič in njegova Schwarzlose, ki spada v zbirko Spomini, je zanimiva biografija, življenjska zgodba in pričevanje vojaka, ki je bil na fronti med prvo svetovno vojno. “Tega vojaka sem spoznal čisto naključno. Z njim sva stkala tesno prijateljstvo in začeli so se najini pogovori. Ivana smo večkrat obiskali skupaj z Marinko Terčon (ki je bila tudi prisotna na predstavitvi, op. a.) in njenim možem Davidom Brezigarjem. O tej zgodbi sem sicer napisal tudi več člankov že pred leti, kasneje pa sem se posvetil drugim temam in to malo opustil,” je prisotnim najprej pojasnil avtor.

Ivan Kovačič je bil čisto poseben človek in zelo vitalen. Na fronto je odšel leta 1917 in preživel eno celo leto, preden je zares šel k vojakom – bil je civilist na fronti in eden izmed mladih, ki so tam takrat stalno pomagali vojakom, nosili material, kopali in pripravljali vse, kar je bilo potrebno. “Pravil je, da je bila tista zima med letoma 1917 in 1918 res huda. Kar 21 dni niso dobili hrane. Preživeli so samo, ker so pod kupom snega našli crknjene konje, in s tistim so se lahko hranili.” Ko je končno prišel k vojakom, so ga poslali v 27. češki regiment, vsi so namreč mislili, da je Čeh, ker se je zelo dobro naučil češko, je še povedal. Ko se je vojna končala, so vse poslali na švicarsko mejo in tam se je naš vojak boril proti francoski diviziji. Kasneje je hudo zbolel na pljučih, zato so ga poslali domov v bolnico. “Ko je Ivan ozdravel, je šel v Prago skupaj z ostalimi Čehi. Kasneje pa ga je prijelo domotožje in se je vrnil domov in postal poštar,” je vojaško pot Ivana Kovačiča sklenil avtor Vili Prinčič.