O upepeljevanju umrlih

Že brž na začetku naj povem, kako se zavedam, da se s tem, kar bom napisal, marsikdo ne bo strinjal, kakor je to zagotovo veljalo tudi ob tistem zapisu o ne obsodbi komunizma na 2. vatikanskem koncilu, a so to vendarle stvari, ki jih je treba povedati in v tej smeri razmišljati. To, da gredo takšna in podobna razmišljanja nekoliko proti toku, je zame dovolj velik razlog, da jih pišem. To sem želel napraviti že kar nekaj časa, a je sedaj, ko obhajamo petdesetletnico pričetka zadnjega koncila, najlepša priložnost.
Dejstvo je, da so se po njem zgodile mnoge spremembe. Vse seveda ne takoj, ampak sčasoma, tudi zato, ker so bile nekatere zadeve še vedno prepovedane, dokler ni v letu mojega rojstva (1983) izšel nov Zakonik cerkvenega prava. Ena od takšnih reči je upepeljevanje umrlih, število katerih je v zahodni Evropi že preseglo število tistih, ki jih pokopavamo v krsti – sam sem ravno danes popoldne, preden to pišem (ponedeljek, 3. decembra) imel žarni pogreb. Zadeva je tudi v cerkvenih krogih postalo nekaj običajnega, vsakdanjega – nihče v tej smeri več kaj posebnega ne reče. Pa saj niti ne more, ko pa kanon št. 1176 zadevo “liberalizira”, ko pravi, da Cerkev živo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles umrlih, da pa po drugi strani ne prepoveduje upepelitve, če razlogi zanjo niso proti krščanskemu (ne katoliškemu) nauku. Nove norme se skladajo z iniciativo papeža Pavla VI. Ta je v tistem pokoncilskem zanosu, ki je včasih bil prav uničevalno naravnan – staro je treba zavreči, podreti, uničiti, se mu odpovedati, v korist novega. Tako smo v katoliški Cerkvi prelomili še eno starodavno izročilo, ki je veljalo od samih začetkov krščanstva. Skoraj nekakšno pravilo je bilo odpreti se svetu, kar je velikokrat pomenilo tudi sprejetje tistega, kar je veljalo za druge, ne pa tudi za katoličane. Danes, zanimivo, želimo povedati, v čem je krščanska različnost, kar je postalo celo naslov knjige Enza Bianchija, ki jo dobimo tudi v slovenskem prevodu. Pa poglejmo, kaj je o praksi upepeljevanja dejal švicarski katoliški filozof Romano Amerio (1905-1997), ki je preučil spremembe, ki so se v katoliški Cerkvi zgodile v 20. stoletju, zlasti po koncilu, a ostaja pozabljen – najbrž zato, ker njegovo razmišljanje marsikomu v Cerkvi ni všeč, ker se ne sklada z vsemi shemami, ki so nam jih predložili, mi pa smo jih malce preveč nekritično sprejeli. Takole pravi Amerio: “Če je nesmrtnost duše dogma vseh religij, pa je vstajenje teles ekskluzivna dogma krščanstva in od vseh našemu razumu najteže razumljiva, saj je povsem zadeva vere, prvi in zadnji od paradoksov. Prav v nobenem verovanju, razen v krščanstvu, ne najdemo jasno napisano, da bi nekega dne telesa vstala in si ponovno privzela svojo celotno identiteto človeške osebe, v 'vsej polnosti'. To je seveda ena od ključnih točk katoliškega sistema, Cerkev pa je zažiganju teles vselej nasprotovala prav zato, da bi ohranila to vero v vstajenje teles. Ob smrti človeka ni več, vendar pa je telo, ki je bilo človek in ki ob koncu časov spet bo človek, vredno vsega spoštovanja in skrbi”. Švicarski teolog nadaljuje: “Starodavna in nikdar opuščena navada pokopavanja mrtvih izhaja iz evangeljske in pavlinske ideje o semenu, ki je zakopano v zemljo, in o telesu, ki ga vsejejo kot razpadljivo, vstane pa kot nesmrtno (1 Kor 15,42). Pri pokopavanju so kristjani predvsem posnemali Kristusov pokop. Cerkev je seveda vselej vedela, kako tudi tista spremenitev v prah, ki se zgodi pri upepelitvi, ne prejudicira tega, da vstala telesa spet postanejo človeške osebe, vendar pa verstvo, v katerem je vse znamenje, ni moglo zanikati, kako je zažig trupla protiznamenje vstajenja.
Upepelitev odstrani vso simboliko, ki jo ima telesni pokop, kakor tudi odvzame pomen vsem častitljivim besedam, ki zaznamujejo telesni pokop: coemeterium (it. cimitero), ki pomeni počivališče; sveta njiva – kraj, kjer so Bogu posvečeni; depositio, ne v fizičnem smislu, da nekoga položimo v zemljo, temveč v pravnem smislu, da so trupla dana v hrambo, da bi bila vrnjena ob dnevu vstajenja. Te simbolne vrednosti so se zdele tako močne, da jih je Cerkev spremenila v teološke vrednosti, tako da je nekdo z zažigom svojega telesa sporočal svojo nevero”. Kot navadno, je zaključek švicarskega misleca zelo trd: “Izguba izvirnosti Cerkve, tudi ko gre za stvari, ki so del dolgega in versko zelo pomenljivega izročila, spada v splošni fenomen prilagoditve svetu, razbarvanju svetega, vsiljevanja utilitarizma in omračitev izvirne usode človeka, ki gre onkraj tega sveta”. Če dobro pogledamo, je ta sprememba med najbolj vidnimi, saj je Cerkev vse od svojih začetkov posnemala Kristusov pokop, čigar telo ni bilo sežgano, ampak z največjo pozornostjo položeno v grob, da bi se tako razlikovala od poganov. V času preganjanj so mnogi celo tvegali življenje za to, da bi lahko pokopali telesa umrlih bratov po veri. Že leta 637 je tako lahko tretji koncil v Toledu izjavil, da je Cerkev neprekinjeno in od vedno pokopavala telesa umrlih. Celo francoska revolucija ni mogla uresničiti tega, da bi državljani sežigali trupla, saj so se ljudje temu uprli. Kar ni uspelo francoskim revolucionarjem, so na vse pretege skušali uresničiti prostozidarji, zlasti v latinskih deželah. Tako je Cerkev, čeprav je trdila, da upepelitev sama po sebi ne nasprotuje nobeni katoliški verski resnici, v dekretu iz leta 1926 imela to prakso za “brezbožno, škandalozno in hudo zgrešeno”. Vse do leta 1983 je tako Zakonik cerkvenega prava določal, da je treba odreči cerkveni pokop vsakomur, ki je določil, da njegovo telo upepelijo, če bi pred smrtjo ne dal kakršnega koli znaka kesanja. Ta sprememba torej ni in ne more biti nekaj majhnega, ampak odpira tudi katoličane svetu, a v smislu, da so “takšni, kakršni so vsi drugi”. Tudi v cerkvenih krogih žal ni več tiste zavesti, kako pomembni so znamenja in simboli ter njihova ohranitev, da bi se ohranila tudi istovetnost, pripadnost neki skupnosti, ki ima svoje izročilo in svoja pravila. Pozabil sem, da je to izročilo postalo odveč – saj pravzaprav še v slovenščini namesto nje uporabljamo raje tujko “tradicija”, še to pa v slabšalnem pomenu. Vsa ta znamenja, ki so se jih naši predniki tako strogo držali, niso bila noben farizejski legalizem, ampak znamenje pripadnosti. Kot nas lepo učita še dva vélika monoteizma, judovski in muslimanski, je velikokrat skupnost vernih zelo kompaktna zlasti takrat, kadar ni “tako kot vsi ostali”.
Andrej Vončina

Pokoncilske spremembe v Cerkvi

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (476)

Naturopatski nasveti

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (39)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Naturopatski nasveti (481)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme