O skromnosti

Skoraj s težavo pričenjam pisati. Nekakšen upor je v meni, češ, saj ti tega res ni treba. Piši kaj drugega, piši o pomembnosti branja, o problemih mladostnikov, s katerimi živiš, piši o… kaj vem čem, saj je veliko odprtih tem. In vem, zakaj je v meni tak upor. Predvsem zato, ker je pred mojim udobno urejenim stanovanjem kar dober avtomobil, ker mi ni treba skrbeti za to, ali bom jutri še imel dovolj denarja, da nahranim družino, in ali se bo bencin jutri spet podražil. In ker me je zato malce sram, če gledam vsak dan več ljudi, ki si tega razkošja ne morejo več privoščiti.
Gre za odprto temo, ki jo moram kot človek zahodnega, bogatega sveta enkrat načeti. Skromnost.
In to je za zahod, kar smo tudi mi, zelo težka tema. Kajti čeprav z nasmehom in naklonjenostjo gledamo papeža, ki odklanja razkošno stanovanje in se vozi v katrci in z avtobusom, nas zaboli, ko začne govoriti o duhovnikovih avtomobilih in pametnih telefonih. Ko začne govoriti o tem, da je skromnost naša šibka točka. Da je svoboda to, kar nam manjka. Ker je pustiti razkošje in živeti samo s tem, kar res potrebujemo, težko. A zakaj je to tako zelo pomembno? Zakaj je skromnost pri papežu iz drugega sveta na prvem mestu?
Ne, ne potrebujemo je zato, ker bi naše življenje uživalo preveč časti. Ravno nasprotno. Ker svoje življenje in svojo pomembnost tako malo cenimo, jo tako krvavo potrebujemo. Ker bi se veliko bolj cenili, če bi se zavedali, kako pomembno vlogo imamo v tem času in tem kraju, kjer smo, in ne bi verjeli mnenju, da je človek vreden samo, če ima moč, če je na vodilnih položajih, če ima dobre ocene in denar in premoženje ali kako drugače izstopa. Kadar je med ljudmi tako, da je to pomembnejše od človeka samega, ljudje vedno skrenemo. Ker ne delamo tega, kar je potrebno, ampak to, kar nas bo naredilo opažene in cenjene.
Zato današnji človek potrebuje skromnost. Da bi videli, za kaj pravzaprav sploh gre v življenju. Kaj je pomembno in kaj ne toliko, kaj daje človeku njegovo vrednost in kaj jo odvzema. Prepričan sem: veliko srečnejši bi bili. Ker ni srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje. Ki potrebuje samo to, da ve, da je ljubljeni sin ali hči. In od tega bi imeli tudi drugi veliko. Saj v bistvu tudi drugi okoli nas ne potrebujejo ničesar več kot to, da mi to vemo. Ker to vse postavi na pravo mesto. Delitev dobrin in pravičnost sta samo posledici.
Marko Rijavec

(Iz priloge Bodi človek! 10.10.2013)

Težava ali potreba zahodnega sveta?

Preberi tudi

Naturopatski nasveti (284)

Naturopatski nasveti

Stare jedi v novih loncih (74)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Pot (1)

Suzin svet

Pot (1)

19.01.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme