O šali, besedni igri in satiri (v koronačasih)

Piše: Majda Artač Sturman

Raven komunikacije je padla zelo nizko

Bolj minevajo leta, bolj se rada smejem, to imam verjetno po očetu Ivanu, ki je kljub grenkostim, ki jih je doživel, in strogosti, s katero me je vzgajal, ohranil hudomušno žilico in se rad pošalil. Z veseljem se je preizkušal v pisanju in režiji veseloiger in ljudskih iger: njegova Rdeča črta čez ograde (1973), nagrajena na natečaju za izvirno veseloigro SKD Tabor na Opčinah, je podobno kot igra Blagovestnika z Vzhoda (1985), ki je bila prvič uprizorjena na proslavi pred cerkvijo na Repentabru, doživela veliko ponovitev na slovenskih odrih in požela velik uspeh.

Dejstvo, da obvladam in vsak dan govorim več jezikov ter da lahko prepletam zven različnih govoric in jezikovnih zvrsti, mi omogoča, da večkrat kar same od sebe v (po)govoru nastajajo duhovite besedne igre, obrati, rime. Z možem se takim besednim igrarijam smejeva, jaz pa vse bolj občudujem neizmerno izrazno bogastvo jezikov. To mi daje možnost, da se tudi v pesmih in literarnih zapisih poigravam. Ob tem razmišljam, kako so naša življenja, še posebno v koronačasih, ujeta v oksimorone, paradokse, nasprotja. Kako naj si razlagam pozive k solidarnosti, sočutni bližini v času, ko moramo zaradi zdravstvenih ukrepov spoštovati bližino daljave (Bližina daljave je tudi naslov s svetlobnico nagrajenega odličnega romana Nataše Konc Lorenzutti)? Ni v resnici moj človeški položaj bolj podoben temu, kar se izraža v sintagmi oddaljena bližina (po naslovu zbirke esejev Oddaljena bližina teologa in filozofa Edvarda Kovača)? Ob redkejših (telefonskih) stikih, pogovorih, tudi povezavi po spletnih platformah zadnje čase v okolju, v katerem živim, še bolj čutim nekakšno otopelost, zaspanost, zaprtost v lastni vrtiček.

Semel in anno licet insanire. Enkrat na leto je dovoljeno noreti, pravi latinski pregovor. Kot profesorica sem ga večkrat napisala na tablo, da bi pritegnila pozornost in pomirila razviharjene dijake, ki so v pustnih dneh vso pozornost usmerili v pričakovanje pustne povorke, plesov in torkovega žura. V koronačasu smo, oropani razigrane in norčave tradicije, ostali brez veselega pustnega vzdušja. Pravzaprav živimo stalno v norem času, ko se ljudje, pod pritiskom omejitev gibanja, karantene, izolacije, naveličani vsakdanjika z negotovim pogledom v prihodnost, počutijo vse bolj neprijetno in omejeno zaradi pomanjkanja konkretne bližine, stiskov rok, objemov, pogovorov v živo in dejanskih možnosti srečevanja (npr. v gledališču, kinodvorani, na predavanju, predstavitvi knjige). Iz takega nelagodja se mlajši še bolj zatekajo na socialna omrežja, Facebook, Instagram, drugi spet, zlasti javne osebnosti in politiki, posegajo po Twitterju in v skopih besedah izražajo (večkrat problematična) stališča.

V svetu novih medijev je veliko verbalnega nasilja, obrekovanja, sovražnega govora in grobosti, uperjenih zlasti proti manjšinam, migrantom ipd. Raven komunikacije je padla zelo nizko. Ko sem pri pouku latinščine obravnavala Katulovo, Marcijalovo in Juvenalovo satirično poezijo, sem dijaštvo kritično opozarjala na uničevalno moč (pogosto tudi opolzko žaljivost) besede oziroma verzov, namenjenih znancem, ženskam in oblastnikom, ki si jih drugače ni bilo mogoče privoščiti. Kaj reči o šesti Juvenalovi satiri, naperjeni proti ženskam? Skozi stoletja so se nalagali predsodki, stereotipi in klišeji v odnosu do tistih, ki niso imeli družbenega vpliva in moči, posebno do žensk nižjih slojev, obrobnic in suženj na dnu socialne lestvice.

Danes – hvala Bogu – živimo v drugih časih. A vendar se tudi s peresom ženske težko branimo. Pri pouku slovenščine sem dijakinjam in dijakom prebirala ter interpretirala mojstrske Prešernove Zabavljive sonete in Zabavljive napise, opozarjala sem na pisani jezikovni register Nove pisarije, spomnim se energije Stritarjevih sonetov, predvsem XVIII., uperjenega proti jezikovni revščini in kulturni zaostalosti nekaterih časnikarjev, Župančičeve elegance. Z mladimi sem spremljala našo kulturno in literarno sceno, zato sem sproti tudi v povezavi z latinščino rada (od)brala denimo kako Košutovo “robidnico in malino”, Mermoljevo “elegijo in basen”, duhovite Kravosove pesniške besedne igre in obrate.

Ženske tovrstne poezije nisem prebirala, kot da je ni. Poraja se vprašanje. Pišejo ženske drugače? (po odgovor pa kar v knjigo Silvije Borovnik). Zakaj ostajajo pesnice in pisateljice v ozadju, premnoge (denimo Pavlina Pajk, Ljuba Prenner) zapostavljene ali celo spregledane, da jih je le peščica v slovenskem literarnem kanonu? Včasih pa ustvarjalke pridemo prav: duhovitež si nas (mene za izpeljavo primerjave omeni kar nekajkrat) v zabavnem pustnem programu, ki mu sledi zlasti mlajša publika, privošči v grobem in seksističnem kontekstu, da objasni svoj nasvet za poživitev tržaške knjižne ponudbe.

Ženske (besedne ustvarjalke) ne silimo v ospredje, vsak dan snujemo, sanjamo in ustvarjamo, smo bolj premišljene v besedah in dejanjih, ne napihujemo se. A drugi nas zagotovo ne bodo! Imam en samcat epigram, ki naj počaka pravi trenutek, ko bo pravi dan. Namesto tega iz besedne zapuščine svojega očeta, kulturnega delavca in profesorja Ivana Artača (1921-2005), ponujam epigram iz cikla Kisli smeh:

Objektivcem

Komur očesna mrena

pri branju teh vrstic

krivo sliko dela,

naj ne sodi objektiva,

saj ni prav nič kriv.

K optiku naj stopi

in zamenja si očala,

pa bo slika prava!

Pred nekaj dnevi sem obiskala tržaško NŠK z ljubeznivimi knjižničarkami, knjižnico, kjer vedno koga srečam in z veseljem izmenjam kako mnenje. Na policah me je pritegnila nova knjiga profesorice, esejistke in publicistke Vesne Mikolič Izrazi moči slovenskega jezika. Sposodila sem si jo, doma takoj prelistala in kakšno naključje! Kot da v njej lahko poiščem odgovor na marsikatero vprašanje v zvezi z (ne)nasilno komunikacijo in sovražnim diskurzom! Izjemno aktualna znanstvena monografija, ki med drugim vsebuje poglavje Nasilni govor v tradicionalnih in novih medijih, se dotakne tudi ironije, humorja.

Ko jo vrnem, bo na voljo za sposojo. Včasih bi bilo le dobro zaiti v knjigarno in knjižnico in videti, da tam ni tako p(o)razno, kot bi rad kdo prikazal v neokusni (nedo)pustni šali! 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme