Goriška

O raznoliki ženski literarni ustvarjalnosti

O raznoliki ženski literarni ustvarjalnosti

KCLB / Srečanje pod lipami: Po poteh poezije primorskih Slovenk

V četrtek, 10. maja 2018, so na Srečanju pod lipami namenili večer ženski literarni ustvarjalnosti. Gosti srečanja Po poteh poezije primorskih Slovenk so bili prof. Marija Pirjevec, prof. Vilma Purič, prof Adrijan Pahor, Janez Povše ter urednica Mladike Nadia Roncelli. Na večeru, na katerem so se prisotni spomnili Ljubke Šorli ob 25-letnici smrti, so govorci predstavili pomemben zbornik Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem. To je zajetna publikacija, v kateri je zbranih 29 prispevkov različnih avtoric in avtorjev iz zamejstva in zdomstva, ki obravnavajo slovenske ustvarjalke od konca 19. stoletja do sodobnosti. Knjiga zajema tudi predavanja s simpozija Slovenska ženska ustvarjalnost na Primorskem, ki ga je organiziralo Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm na Opčinah maja 2016. Vsebina zbornika je tematsko, vsebinsko in formalno zelo raznolika, saj osvetljuje žensko ustvarjalnost z vidika literarne zgodovine, jezikoslovja, leksikologije in tudi psihologije ter filozofije. Tudi pristopi in obravnavanja avtorjev so zelo raznoliki, zato bi lahko rekli, da je ta knjiga neke vrste mozaik, saj jo sestavlja več branj, interpretacij, pogledov, toda vsi ti kamenčki sestavljajo na koncu zelo izostreno, natančno in poglobljeno sliko ženske literarne ustvarjalnosti, je v uvodnih besedah povedala Nadia Roncelli.
Podroben opis nastanka in vsebine je prisotnim podala urednica zbornika prof. Marija Prirjevec. Najprej je povedala, kako je bilo težko za ženske v preteklosti (tudi bližnji) ustvarjati, saj niso imele dostopa do izobrazbe in možnost pisanja in branja jim sploh ni bila dovoljena. Zdaj se je stanje zelo izboljšalo, toda ženske ostajajo še vedno prikrajšane. Pomislimo na Prešernovo nagrado, ki sta jo od leta 1947 do danes prejeli samo dve ženski. Tudi naše pisateljice niso nikoli bile dovolj upoštevane, čeprav je v Trstu nastala prva ženska revija “Slovenka”, katere prva urednica je bila Marica Nadlišek Bartol, ki jo dobro vidimo na platnici zbornika. Potem so se začeli hudi časi, časi vojne in fašizma. Ustvarjanje se je nekoliko ustavilo in se pričelo pozneje z mladimi intelektualci na Tržaškem, kot so bili Alojz Rebula, Vladimir Bartol in Boris Pahor. Prav Pahor je povabil ženska peresa, ko je začel objavljati revijo Zaliv. Vsekakor tudi takrat ženske niso izstopale, z izjemo Ljubke Šorli, ki je leta 1957 izdala prvo pesnitev, in sicer Venec spominčic možu na grob. Sonetni venec je nekaj izjemnega, tako po obliki kot vsebini. V njem je pesnica predstavila vse glavne postaje svojega življenja z možem. Glede oblike se je navdihovala pri Prešernu.
Zbornik se v prvem delu, ki je obsežnejši, osredotoči na sodobno primorsko žensko literaturo, ki se začenja v sedemdesetih letih; od takrat je bilo pri nas približno dvajset vidnih pisateljic. Te so zmogle zelo širok razpon vsebin, novih duhovnih orientacij in jezikovno stilnih prijemov. Očitnejši prelom na duhovno-idejni in stilno-jezikovni ravni se zasledi na začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja z Ivanko Hergold, in sicer v njenem romanu Nož in jabolko. S tem se je usmerila v modernizem in vplivala na mlajše generacije pisateljev. V zborniku je seveda tudi študij o posameznih avtoricah, kot na primer o Zori Tavčar, Evelini Umek, Jasni Jurečič, Bogomili Kravos. Drugi del pa je posvečen starejšim avtoricam, ki so se rodile ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, kot so Marica Nadlišek Bartol, Marija Mijot, Zofka Kveder in Neva Rudolf. Na koncu je v zborniku prikaz ženske ustvarjalnosti v knjižnih izdajah obeh pomembnih tržaških založb, in sicer Mladike in Založništva tržaškega tiska, ki ga je napisala Nadia Roncelli. Celotno delo ima velik pomen, predvsem zato, ker je pri knjigi sodeloval krog sodobnih literarnih zgodovinarjev in poznavalcev te teme. Tematika zbornika je zgodovinska in hkrati aktualna, saj nam odpira razglede v družbeno, duhovno in jezikovno eksistenco slovenskega človeka v našem prostoru, tudi z intimne ženske strani, ki je bila doslej močno zatrta, je sklenila prof. Marija Pirjevec.
Sledili so posegi Janeza Povšeta, Vilme Purič in Adrijana Pahorja, ki so v zborniku prisotni z dragocenimi prispevki.
Janez Povše je delil z občinstvom globoke misli o Ljubki Šorli, ki je doživela grozote obeh vojn. Bila je begunka v letih nežnega otroštva in se vrnila v Gorico konec vojne, a mir ni trajal dolgo, saj so se takoj začeli uveljavljati sistemi, ki so hoteli z nasiljem ustvarjati nov svet. Odraščala je v tem vse bolj mračnem obdobju, si ustvarila družino z Lojzetom Bratužem, in ko sta imela otroka komaj tri in eno leto, se je nasilje zneslo nad možem, ki je v mukah umrl. Povše je povedal, kako spoštuje in občuduje moč pisateljice, ki je preživela pekel 20. stoletja, in kako je na nepopisno tragedijo svojega življenja odgovorila in se dvignila nad njo. Ni se odločila za temo upravičene zamere, sovraštva in maščevanja, ampak je bila njena rešitev v dobrem in svetlem. Poudaril je tudi pomembne besede, ki nam jih je pustila Ljubka Šorli na vseslovenskem zborovanju na Goriškem leta 1984, ko je povedala, naj za naše lastno dobro strmimo naprej in ne nazaj, sicer ne bomo nikoli mogli zaživeti in se nehali tako boleče deliti. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

16.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!