O razlogih za cepljenje

Piše: Bernard Spazzapan

Odmev na zapis Bogdana Vidmarja

V članku Diskriminacija necepljenih v zadnji številki Novega glasa duhovnik Bogdan Vidmar izraža vrsto pomislekov v zvezi z ukrepi proti širjenju epidemije zaradi koronavirusa. Gre sicer za znana stališča, od katerih se je tudi uredništvo tednika distanciralo, vendar je treba znova opozoriti na nekatera dejstva, ki jih skupine, ki jih imenujemo kar “no-vax”, stalno ponavljajo.

Ko se v družbi pojavijo nalezljive bolezni, mora država ukrepati. Že v prejšnjih stoletjih, ko človek ni veliko vedel o teh boleznih in ni bilo zanje zdravil, so oblasti posegale po ukrepih, ki so predvidevali izolacijo bolnih in sumljivih primerov. Poznamo razne lazarete (tudi v Trstu), v ZDA otok Ellis Island, skozi katerega so morali vsi priseljenci za obdobje karantene, ipd.

Državne oblasti imajo dolžnost, da zaščitijo svoje državljane pred infekcijskimi boleznimi. V Italiji to predvideva t. i. “Trattamento sanitario obbligatorio” (Prisilna zdravstvena obravnava). O njem govori ustava v členu 32, podrobno pa ga opisuje zakon o Zdravstveni reformi št. 833 iz leta 1978. Gre za posege za mentalne bolezni, za infekcijske bolezni in za obvezna cepljenja. V primeru teh bolezni ima država pravico in dolžnost, da uvede restriktivne ukrepe, tudi proti volji državljanov. Izvajalci tega zakona so župani, predsedniki dežel in minister za zdravstvo. Ker gre za prisilne ukrepe, se del prebivalstva temu upira, češ da gre za omejevanje svobode in za uvajanje diktature. V primeru infekcijske bolezni, kot je koronavirus, gre za novo bolezen, za katero ne poznamo zdravila, ki se nekontrolirano širi in ki hudo ogroža zdravje populacije, normalne dejavnosti ljudi in v širšem smislu samo ekonomijo in obstoj skupnosti. Po mojem gledanju bi morale države uvesti prisilno cepljenje za vse (razen seveda dokumentiranih izjem). Ker takega ukrepa nobena država danes ni pripravljena sprejeti in ker je pač treba proti bolezni ukrepati, iščejo oblasti indirektne posege za dosego tega cilja. Eden teh je “green pass” oziroma potrdilo, da si cepljen. Tudi v tem primeru se “no-vaxi” z vsemi silami upirajo. Vprašanje zanje je zelo enostavno: če se ne bomo cepili, če ne bomo nosili mask, če se ne bomo distancirali, kako bomo ustavili bolezen? Pojavljajo se vsi mogoči predlogi za zdravljenje in preventivo: klorokin, plazma, vitamin D in še kaj. Veliko govorijo ti nasprotniki cepiva o možnih stranskih učinkih, o pomanjkanju kontrol v procesu produkcije ipd., popolnoma pa pozabljajo na hude stranske učinke npr. klorokina. Zdravstvene oblasti so glede uporabe zdravil in cepiv, zlasti če gre za nove preparate, zelo rigorozne. Pri izdelavi cepiv za koronavirus je šlo za neverjeten podvig znanosti, ki je v izredno kratkem času pripravila cepiva proti bolezni. Kot pri vseh zdravilih ne gre brez stranskih učinkov in komplikacij, vendar gre za zelo omejene primere. Če bi bilo teh primerov več, bi oblasti dovoljenja za uporabo ne dale. Gotovo obstajajo interesi velikih farmacevtskih družb, vendar to še ni dovolj pameten razlog za zavračanje vsega, kar nam te ponujajo. Če se hočemo te infekcije rešiti, ni druge alternative kot cepljenje, in če ne dosežemo, da se bo cepilo vsaj 80 % populacije, bomo imeli jeseni spet nov val okužb in bodo spet zaprte šole, proizvodne dejavnosti in bomo spet zaprti doma. Ni alternative!

“No-vaxi” raje verjamejo argumentom peščice infektologov in samooklicanih  izvedencev, kot pa argumentiranim mnenjem velikanske večine virologov, zdravnikov in pričevanjem zdravstvenih delavcev na terenu. V bistvu gre pri tej zadevi za egoističen strah posameznikov, da bi bili lahko eden od redkih primerov komplikacij zaradi cepiva, brez vsakega pogleda na to, kar imenujemo skupno dobro.

Ob koncu tega razmišljanja vabim še enkrat vse, da se cepijo in da prepričajo še sorodnike in prijatelje, ki morda še oklevajo.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme