O ravnodušnosti do Boga
Kritika našega verovanja
Že prej se je versko življenje nekako zmanjševalo, v teh časih, ko so cerkve ponovno zaprte, pa se zdi, da je ravnodušnost do Boga in vsega Božjega le še narasla. In tako seveda razmišljamo tisti, ki na Boga še polagamo kakšen up našega življenja. Zakaj je tako, se da razbrati kakšen razlog?
1. Poskusi živeti brez Boga – morda bo pa šlo!
Mislim, da glede oddaljevanja od Boga ni treba preveč komplicirati. Ljudje poskusijo, če gre tudi brez njega, in večinoma kar gre. Zatika se pri globljih vprašanjih človeka, njegovega obstoja, njegove prihodnosti, smisla sveta in podobnem. Ampak do tja večina ljudi danes žal ne pride, ker tega enostavno ne potrebuje. Dovolj smo prikovani na ta svet, da prihodnjega ne potrebujemo. V tem je glavna poanta. Mnogi zmotno mislijo, da je bilo pred 100 leti, ko so v cerkve drle množice, kaj drugače. Sam relativno pesimistično menim, da ne. V cerkev ljudje namreč derejo takrat, ko Cerkev predstavlja lepilo družbe. Ko je bila Cerkev glavno in včasih edino vezivno tkivo družbe, je bila obvezna. Skoraj kakor glavna politična stranka. Ko se ta pomen družbenega veziva zgubi, gredo ljudje kam drugam. Skratka, praznjenje cerkva ima pogosto zelo malo opraviti z vero. Prav tako ima polnjenje cerkva morda pogosto zelo malo opraviti z vero.
2. Življenje z Bogom je naporno
Druga točka je nadaljevanje prejšnje. Namreč, da smo dovolj prikovani na ta svet, da prihodnjega ne potrebujemo. Življenje z Bogom je v našem svetu zelo naporno. Misel na večno življenje še bolj. Dokler nam gre dobro, je Bog moteči faktor. Če človeka ne žene osebni odnos, je vse muka. Zakaj je problem iti v nedeljo k maši, ne pa na nogomet? Oboje je neki napor, ampak če ti dogajanje v cerkvi ne predstavlja družbenega tkiva (kot smo omenili zgoraj) in če v njej ne najdeš Odnosa, je naporno. Če ni odnosa z Bogom, je vse, povezano z vero, naporno, od obiskovanja liturgičnih dogodkov do določenih moralnih drž. Gotovo kdo meni tudi drugače, a meni osebno glavno točko, na kateri vse stoji in pade, predstavlja osebno srečanje z Gospodom Jezusom. Če tega ni, je vse versko udejstvovanje napor in “brezveze”. Zakaj je to tako težko doseči pri ljudeh? To bo eno prvih vprašanj, ki jih bom zastavil Gospodu, ko se srečava na onem svetu.
3. Morda pa že tako ali tako že živiš brez Boga?
Zdaj pa še ena točka, da pritisnemo na žulj sami sebi. Že na začetku tega razmišljanja sem zastavil neprimerno vprašanje: “tako – da je ravnodušnost do Boga vedno večja – razmišljamo tisti, ki na Boga še polagamo kakšen up našega življenja. Ena glavnih težav je v tem, da tudi tisti, ki redno hodimo v cerkev in poskušamo živeti svojo vero, pogosto v Boga polagamo le “kakšen up našega življenja” in nič več. Tudi jaz sem morda kdaj med njimi. Tu se začne in konča. Če se ne vidi, da je Bog pri meni na prvem mestu, se ljudem nevede kaže, da se življenje da živeti tudi z Bogom na drugem, tretjem, desetem mestu. In s tem se vrnemo k prvi točki.