O prvem tigrovskem romanu

Piše: UP Fotografije: damj@n

Predstavitev knjige Dušana Jelinčiča

V četrtek, 8. julija 2021, so v Tržaškem knjižnem središču predstavili najnovejši roman Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja – dvanajst tablet svinca, ki ga je izdala založba Mladika. To je bila sploh prva predstavitev romana na Tržaškem.

Na predstavitvi je delo predstavil Martin Brecelj. Zgodovinski roman pripoveduje o avtorjevem očetu Zorku Jelinčiču, ki je za spoprijemanje z režimom zelo veliko žrtvoval. Bil je med ustanovitelji TIGR-a, ko so ga aretirali, pa je preživel dvajset let v zaporu. Roman govori o njegovem spoprijemanju s fašizmom. Pripoved ni kronološka, pač pa tematska. V svojem romanu Dušan Jelinčič upošteva očetove zapise, ki jih je pisal v zaporu v Civitavecchi. Bralec skozi branje romana podoživi mučenje, ki ga je doživel Zorko Jelinčič, in opazuje etično držo, ki jo je ta imel. Njegova refleksija doseže višek, ko spregovori o tem, da je nasilje dovoljeno samo v ekstremnih primerih. V romanu beremo tudi o tem, da na ustanovnem sestanku TIGR-a niso govorili o njegovi ideologiji. V njem so se namreč zbirali ljudje različnih ideoloških pogledov. Brecelj je poudaril, da je roman napisan ob spoštovanju zgodovinske resnice in je tudi literarno zelo dober, kar potrjujejo recenzije v največjih slovenskih dnevnikih.

O prvem tigrovskem romanu se je z avtorjem Dušanom Jelinčičem pogovarjala urednica Nadia Roncelli. Jelinčič je pojasnil, zakaj je bila ta knjiga nujna: o TIGR-u so se že veliko razpisali zgodovinarji, a je manjkal psihološki trenutek upora. Ljudje, ki so sodelovali v tej organizaciji, so zavestno vedeli, kaj vse žrtvujejo. Njegov oče se je tako zavestno odločil, da ne bo zbežal čez mejo, kot so to naredili mnogi drugi. Odločil se je namreč za narod.

Literatura je pomembna za to, da nadgrajuje psihologijo, filozofijo in zgodovino, je poudaril avtor in dodal, da je njegovo delo zgodovinski roman in torej temelji na čistih zgodovinskih dejstvih, ne pa izmišljotinah.

V knjigi se prepletata motiv kazni (Zorko Jelinčič je namreč vedel, da je v vseh dokumetnih označen kot glavni krivec in bo zato dobil najvišjo kazen, zato se je trudil, da je drugi ne bi imeli tako visoke) in motiv mučenja (najprej so želeli, da se vrže skozi okno, ko jim to ni uspelo, so ga mučili, a so vedno pazili, da se niso dotikali obraza, da bo ostal lep na sojenju).

Jelinčič je dejal, da si je oče v zaporu zapisoval misli na listke, nekaj teh je tudi našel. V določenih delih romana lahko zaznamo izjemno liričnost, saj je bil Zorko Jelinčič tudi dober besedni ustvarjalec. Če ne bi šel v zapor, bi bil verjetno profesor, je zatrdil njegov sin.

Zorko Jelinčič je umrl, ko je bilo sinu enajst let, ta pa se ga spominja samo z nekaj izletov, čeprav so ti spomini zelo globoki. Opiše ga kot izredno duhovitega in optimističnega, o preteklosti pa je govoril zelo malo. V času svojega življenja je veliko pisal o TIGR-u, a takrat niso bili še zreli časi za to, kot so danes. Po vojni je bil blazno razočaran, ker je, kamorkoli je šel, naletel na nekdanjega fašista. Manjšina je bila sicer povezana z Jugoslavijo, a tam niso imeli radi TIGR-a, saj bi jim s TIGR-om vzeli primat nad primorskim bojem.

S tem delom je Dušan Jelinčič sodeloval na lanskem natečaju Slovenske prosvete in Založbe Mladika, s katerim so se hoteli spomniti na 100-letnico Narodnega doma in 90-letnico usmrtitve bazoviških junakov. Jelinčič je s svojim delom zmagal na natečaju, tako da so knjigo tudi izdali.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme