O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti SSG

Na okrogli mizi ob 80-letnici tudi zaskrbljeni pogledi v prihodnost, predvsem glede sestave ansambla in lastništva Kulturnega doma

Pred 80 leti, 2. decembra, se je začela dolga povojna pot slovenskega tržaškega gledališča, ki so jo zaznamovali vzponi in padci. Ob tej visoki obletnici sta Društvo Slovensko gledališče in Slovensko stalno gledališče pripravila okroglo mizo, na kateri so sodelovali teatrologinja Bogomila Kravos, dramaturginja Alja Predan, časnikarka Neva Zajc in publicist Martin Lissiach, pogovor pa je vodila radijska urednica Nataša Sosič. Po uvodnem pozdravu predstavnice SSG Ksenije Majovski so govorniki spregovorili o gledališču nekoč, danes in o prihodnosti, ki žal ni brez temnih oblakov.

Bogomila Kravos, izjemna poznavalka gledališča, je podala pristen vpogled v zgodovino in prizadevanja Slovencev v mestu Trst ter njihovo željo po ustvarjanju gledaliških predstav. Bili so navdušeni, imeli so ansambel, manjkala pa jim je dvorana, zanjo so večkrat prosili pri zaveznikih. Šele ob obisku visokih predstavnikov so si jo s peticijo izborili – to je bila dvorana gledališča Fenice. Vadili so v majhnih improviziranih prostorih palače v Ulici Carducci v Trstu, ob koncih tedna pa dvakrat izvedli generalko in nato še predstavo. Rekvizitov niso imeli, vse na odru so si sposojali pri znancih. Bili so drugi časi, a v prvih desetletjih je bilo med občinstvom in igralci čutiti veliko navdušenje. Gledališče v Trstu je imelo v poslanstvu pokrivati celotno Primorsko in kmalu je spet prevzelo vodilno vlogo, podobno kot v času Narodnega doma, kjer je bil prostor spodbujanja pisanja, govora in vseh oblik umetnosti.

Svoje spomine na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je delila tudi Alja Predan, ki tržaško gledališče spremlja dolga leta. Takrat so bili drugačni časi in Trst je bil posebej privlačen iz številnih vidikov. Poudarila je, da je manjšinskih gledališč v Evropi veliko, vsa pa imajo svoje prednosti in slabosti. Gledališče mora ostati živo kjerkoli, to pa je mogoče le, če premore občinstvo vseh generacij – mlado, srednje in starejše –, saj je njegova kulturna vzgoja ključnega pomena. Prizadevati si je treba za visoko profesionalnost, ciljati na najvišjo raven in imeti lasten ansambel, ki šteje primerno število članov, ter nenazadnje lasten dom. Ravno zadnji dve točki sta po njenem mnenju pri SSG kočljivi. Zaskrbljeno je opozorila, da ansambla ni več, o Kulturnem domu pa krožijo ne posebej spodbudne novice glede lastništva in morebitne prodaje.

Da bi bila izguba te hiše grozljiva, je poudarila tudi Neva Zajc. Delila je nekaj spominov iz svojih študentskih let in opozorila na razlike s študenti danes v Kopru, ki Trsta skorajda ne poznajo in v gledališče ne zahajajo tako pogosto kot nekoč. Medtem se je gledališka ponudba v Kopru močno izboljšala. V Trst je nekoč prihajala špica slovenske gledališke kritike, je spomnila časnikarka, ki meni, da je gledališče doživelo zlato dobo v osemdesetih letih. Danes, v času krize, pa je treba poiskati nove prijeme in rešitve. Spomnila je tudi, da iz Slovenije v SSG prihaja še vedno veliko občinstva, vendar ga je treba pripeljati z avtobusi, saj se gledalci težje odločajo za lastno vožnjo v Trst.

O neposrečeni lokaciji Kulturnega doma, kjer domuje SSG, je spregovoril Martin Lissiach. Opozoril je, da se časi in družba hitro spreminjajo in da prestiž stavbe v središču mesta danes ni več tako pomemben, saj je Slovencev v mestu manj, še posebej pa v neposredni okolici gledališča. Okolica stavbe je po njegovem mnenju degradirana, zato je danes treba občinstvo privabiti z novimi prijemi, atraktivnostjo in drznostjo, tudi s provokativnostjo, ter nagovarjati skupnost z zgodbami okolja in ustvariti prostor za kolektivno refleksijo, ki poveže celotno okolje, v katerem se nahaja gledališče, tudi italijansko.