O pisemski republiki tržaškega Odiseja in še čem

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Ljubljana Znanstveni posvet Književna republika Borisa Pahorja (1913-2022)

V Ljubljani je 29. novembra potekal znanstveni posvet Književna republika Borisa Pahorja, na katerem so ugledni predavatelji z osvetlitvijo različnih vidikov literarne in kulturne dediščine tržaškega književnika prikazali glavne dosežke istoimenskega raziskovalnega projekta, ki ga vodi prof. dr. Urška Perenič.

Udeležence simpozija, ki so ga v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu soorganizirali Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Slovenska matica in založba Beletrina, je kot gostiteljica prva pozdravila doc. dr. Ignacija Fridl Jarc. O Pahorju, “cenjenem, uglednem, častnem avtorju Slovenske matice”, je dejala, da mu bo kulturna institucija in založba, “dokler bo obstajala, vedno prijazen in svetel duhovni dom”. Plameni požiga tržaškega Narodnega doma so v njem “prižgali svetel ogenj upora zoper vse, kar zanikuje slovenstvo, kar uničuje človekovo svobodo, njegovo duhovnost in tudi narodni spomin”. V duhu tega upora moramo mi danes prav tako stati in obstati, upreti se moramo času, ki hoče z medijskimi lažmi manipulirati z nami vsemi in zatreti pogum upora slovenstva v nas. Direktor založbe Beletrina Mitja Čander je poudaril, da je bil Pahor neupogljiv ne glede na zaostrene totalitarne okoliščine, “nikoli ni preveč izbiral besed, običajno je bil oster kritik … Bil je neverjetno vztrajen pri svojem početju, pri zasledovanju resnice, lepote, možnosti in nujnosti obstoja slovenskega naroda in jezika”. Bil je “velik pisatelj in duh”, pričevalec 20. stol., njegovih metastaz in ovinkov, čudnih tokov, hkrati eden tistih, ki so vedno zagovarjali evropske in demokratične vrednote.

Posvet je nato odprla prof. Urška Perenič, ki je prebrala nekaj odlomkov iz pisma slavistke in tesne prijateljice Marije Žagar “tržaškemu Odiseju” leta 1987 in ki lepo ponazarja, kako je imel Pahor poseben odnos do žensk. Gre za eno mnogoštevilnih pisem iz zapuščine, “ki konstituirajo Pahorjevo pisemsko republiko krajevnih, regionalnih in planetarnih razsežnosti”, saj se razteza od Trsta do Avstralije. Omenjeno pismo kaže na troje za Pahorja in pahorjansko osebnost bistvenih potez, ki presvetljujejo celoten pisemski opus. To so pisateljeva odprtost v dialoškost in naravnanost na drugega, njegova kontinuirana navzočnost v družbi, njegov položaj kot nezlomljivega narodnega stebra, ob jambor privezanega Odiseja, zaščitnika ogroženih jezikov in kultur, svetilnika v mestu v zalivu.

Urška Perenič je prisotnim tudi prinesla pozdrav pisateljevega sina Adrijana, ki je med drugim zapisal, da je oče posebej zaupal intelektualkam; ko je šlo za posredovanje njegovega dela, je praviloma sodeloval z ženskami, do njih je imel poseben odnos, ženski se je lažje odprl tudi zato, ker jo je imel za nekakšno soustvarjalko, simbol zemlje, narave, ljubezni, materinstva. “Ženska je bila njegov alter ego, njegova življenjska soustvarjalka.”

Zgodovinar in glasbenik ter sodelavec projekta Ravel Kodrič je ob projekciji diapozitivov ter številnih zanimivih informacijah in anekdotah povabil navzoče na sprehod po tržaških sledeh Borisa Pahorja. Razgrnil je bistvene poteze urbanističnega razvoja Trsta od srednjeveškega mesta in solin v 17. stol. prek sprememb, ki so jih vnesli cesarji Karel VI., Marija Terezija, Jožef II. in Franc II. Tržaška domovanja (v ul. del Monte, ul. grofa Stadion št. 33, ul. Commerciale 32 in ul. sv. Nikolaja 13 vse do Kontovela) Borisa Pahorja, ki se je rodil v času vladanja Franca Jožefa, so prave bivanjske postaje, ki so zaživele tudi v citatih iz Pahorjevih del.

Urška Perenič je nato spregovorila o različnih razsežnostih Pahorjeve pisemske republike in o načinu popisovanja pisateljeve zapuščine ter predstavila vnosno masko, ki je služila popisovanju in zbiranju podatkov o Pahorjevi pisemski komunikaciji. Nato pa je kot glavna redaktorica baze podatkov predstavila preliminarne rezultate omenjenih analiz. Dela je še dosti, je dejala, že po prvem letu trajanja projekta pa so “rezultati zanimivi in zelo navdihujoči”. Pahor je shranjeval vse, od pisem do lističev, morda iz strahu, da se vse lahko uniči, kar je povezano s strahom, ki se mu je vtisnil v srce ob izkušnji požiga Narodnega doma. Največ si je dopisoval z moškimi, in vendar so “ženske dopisovalke v marsičem zanimivejše”. Potem ko je leta 1975 v Sloveniji padel v nemilost, se je odprl navzven, prišlo je do “eksplozije Pahorjevega duha”, ki je iz lokalnih in regionalnih razsežnosti dobival vse bolj planetarne.

Dr. Petra Testen Koren je predstavila rezultate kvalitativne analize arhivskega drobca, kratkega pisma, ki po eni strani kaže na neizčrpljivost pisateljeve zapuščine, po drugi pa na to, da se v istem delcu zapuščine na svojevrsten način zrcali tudi njena celota.

Andrej Lokar je kot izdajatelj in urednik ter avtor spremne besede ponatisa knjige Borisa Pahorja Skarabej v srcu skušal Pahorjevo ustvarjanje aktualizirati glede na razmere, v katerih živimo danes, in ponazoriti, kako bi se Pahor lahko odzval, ko bi doživel to, kar doživljamo mi. V svojem referatu z naslovom Boris Pahor in drugi slovenski nacionalni preporod je izhajal iz razmerja med svetovljanstvom in narodno pripadnostjo, se pravi iz dihotomije, ki je bila ključna za celotno njegovo pisanje in tudi politično delovanje. Nekateri so si domišljali, je med drugim dejal Lokar, da bo slovenska država rešila tudi naše nacionalno vprašanje, toda danes ugotavljamo, da ni tako, “ravno nasprotno”. Vrhunec negativnega trenda je bil po njegovem mnenju nastop slovenske predsednice v Trstu, ko je izjavila, da je domovina tržaških Slovencev v Italiji …

Dr. David Bandelj je s svojim odmevnim predavanjem Paradoks Borisa Pahorja, ki je izzvalo posebno dolg aplavz, utemeljil, kako je bil pisatelj za slovensko književnost in narodno konstitutivnost pravzaprav paradoksalna osebnost. Po izkušnji v peklenskih taboriščih in ponovnem prihodu v življenje, potem ko je na lastni koži okusil grozote treh ideologij in režimov, so ga oblasti zaradi njegovega delovanja šikanirale in omejevale, v literarnih učbenikih je bil razmeroma slabo prisoten. In vendar je nadaljeval s svojim ustvarjanjem: v svojem opusu ima več kot 50 naslovov, SAZU mu je po osamosvojitvi podelila najprej dopisno (1993) in nato redno (2009) članstvo. Pravi obrat se je zgodil ob koncu 90. let, ko je po zaslugi Evgena Bavčarja francoski prevod Nekropole dosegel mednarodni sloves in odprl Pahorju pot po Evropi in svetu. Širši italijanski svet ga je bolje spoznal, ko je bil star že 95 let: “Bolje pozno kot nikoli.” Naš “mali slovenski prostor” ga je začel ceniti šele po preskoku v veliki svet. Trenutno mu priznava ne le umetniško-pisateljsko vlogo, temveč tudi vlogo enega izmed najbolj klenih simbolov slovenstva in narodne konstitutivnosti. Pa čeprav je Pahor “kot moralni disident bil pravzaprav trn v peti bujnobarvni paleti režimov, njegov trikratni ne fašizmu, nacizmu in komunizmu je pravzaprav utelesil držo evropskega intelektualca 20. stoletja”. Njegova moralna drža je oblasti in politiko pogosto spravljala v zadrego. “Pahor kot idejno formiran človek je zaslužen za poizkus sinteze, ki ga slovenski kulturni prostor ni (še) doživel.” Tudi on je sanjal o kompromisu oz. sodelovanju med demokratično levico in aktivnim krščanstvom, katerega sad bi bila “dostojna socialna ureditev”, “a delitev duhov je igrala svojo dominantno vlogo, da do tega kompromisa nikdar ni prišlo”. In vendar je Pahorjev lik v zadnjih 20 letih postal združevalna podoba za celoten slovenski narod … “Je Boris Pahor spremenil pristop ali je pristop spremenila slovenska družba? Gre navsezadnje res za spremembo pristopa? Koliko je njegova literatura pripomogla k temu? Ali je bolj kot Pahorjeva literatura bila za to ključna njegova osebna izkušnja?” Temeljna vozla njegove proze sta – poleg spomina na taborišče – narodna istovetnost in ljubezen kot gibalo eksistence, trdi Bandelj. Vitalizem, ki ga označuje, je omogočil, da je pisatelj v stalnem aktivnem boju presegel individualno travmo in se osredotočil na kolektivno plat zgodbe. Vrnitev k obče človeškemu po doživljanju njegove negacije je “ključni element razumevanja recepcije Pahorja in njegove pričevanjske potence, ki se bolj kakor v literaturi kaže v njegovem humanističnem pristopu do družbe”. Uspelo mu je “imponirati s humanizmom, ki ne pozna sovražnikov, temveč le ljudi; ki ne pozna revolucije, ampak le razvoj; ki ne pozna sovraštva, temveč ljubezen.” Prerasel je v simbol upora in preseganja nasprotij, danes nas uči preseganja novih totalitarnih režimov 21. stoletja, kakršna sta kapitalizem in relativizem, ki imata – kot totalitarizmi prejšnjega stoletja – cilj uničiti človeka in njegovo humanost, je še dejal Bandelj. Pahor se je “proti ljudem boril predvsem zato, da bi postali bolj ljudje”.

Urška Perenič je na posvetu tudi prebrala pismo Evgena Bavčarja, ki je med drugim obsodil “flagrantno amoralnost”, “nezaslišano ležernost”, “ignoranco in cinizem” glede obravnave njegovega dragega prijatelja Borisa Pahorja na frankfurtskem sejmu. 

Prof. ddr. Igor Grdina je v predavanju Osebnost, zgodovina in roman poudaril, da Pahor ni ne avtor zgodovinskih romanov na eni in ne spominov na drugi strani. Gre za pričevanjske tekste, v katerih je mogoče srečati vrsto značilnosti literature, ki je nastajala v evropskih književnostih po drugi svetovni vojni – predvsem literaturo eksistence. Prav tako je svojevrsten Pahorjev poudarek na ljubezenski tematiki. Avtor se umešča v tok nove proze, ki je prekinila s tradicijo trdnega vrstnega definiranja tekstov. V njegovih pismih in dnevniških zapisih je mogoče razbrati izdelano poetiko pričevanjskih tekstov.

Prof. dr. Urška Perenič je tudi obravnavala segment iz pisemske korespondence, sveženj dopisov Janeza Gradišnika Borisu Pahorju (ki po oceni avtorice prispevka ob pismih Kocbeka in Žagarjeve predstavljajo enega najvrednejših delov Pahorjeve pisemske republike) v letu 1969, ki je bilo za tesna prijatelja posebno leto.

Peter Kovačič Peršin je v predavanju Navzkrižja bližine med Pahorjem in Kocbekom spregovoril o prijateljstvu, ki je presegalo idejna razhajanja. Ta torej niso vplivala na njun temeljni odnos do slovenstva in družbene ureditve. Razhajala pa sta se v odnosu do krščanstva oz. slovenskega katolicizma. Za njun odnos je bil odločilen skupen pogled na človeka kot bitje absolutne svobode in odgovornosti do vsega bivajočega.

Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj je v svojem referatu podčrtala, da za čim bolj celosten vpogled v Pahorjevo osebnost in delo ne zadošča obravnava njegovega literarnega pisanja, ampak je pomembno upoštevati tudi njegovo korespondenco.

Posebno živ in svež je bil prispevek o Pahorju kot pisatelju in pričevalcu za mlade. Magistrantke Tereza Bernik, Neža Kočnik in Ema Terpin so najprej opisale njegovo učiteljsko pot, nato pa na podlagi dela pisemske korespondence analizirale njegov odnos do mladih. Na poseben način so izpostavile primer korespondence z mlado Marijo Stanonik; njegov vpliv na izbiro poklica in poslanstva kasnejše literarne zgodovinarke je bil namreč odločilen.

Dr. Neža Zajc je predstavila prve osnove dokumentiranja globlje poetike Borisa Pahorja v navezavi na arhivsko gradivo njegove korespondence. Osvetlila je prvine iz opusa, ki so sicer očitne, a implicitno zaznavne, vendar kot take ne obstajajo kot prvenstvene in vodilne v Pahorjevi osebni intenci vzpostavljanja avtorskega glasu pričevanja in beleženja zgodovinskih premikov v človeški zavesti.

Posvet je sklenilo predavanje izr. prof. dr. Gregorja Pobežina o vizualizaciji Pahorjevih pisemskih stikov, ki ga je prebrala Petra Testen Koren. Pobežin se je osredotočil na postopke vizualizacije večjih količin podatkov in združil gradivo ter pristope iz dveh navidez nepovezanih, v marsičem pa zelo sorodnih projektov (Književna republika Borisa Pahorja in mednarodni projekt InTaVia). Kot je bilo pričakovati, je posvetu sledila živahna razprava.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme