Goriška

O lepotah Dornberka in njegovih ljudeh

O lepotah Dornberka in njegovih ljudeh

Poletno Srečanje pod lipami: Rajko Harej

O tem, kaj pomenita zemlja in materin jezik, v svoji knjigi razmišlja in piše Rajko Harej, domačin iz Dornberka, dipl. inženir gradbeništva, na Goriškem znan tudi kot politik, nekdanji direktor Solkanske industrije apna, predsednik kulturnega društva Zapisi, večletni ključar, stalni pevec v cerkvenem in prosvetnem pevskem zboru, ne nazadnje oče petih otrok in kmetovalec. Skratka: človek, zavezan svoji vasi in njeni zgodovini ter svojim ljudem. Včeraj in danes. Z njim se je na skrbno pripravljenem poletnem “Srečanju pod lipami” na dvorišču Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici v četrtek, 25. julija, pogovarjal časnikar Marko Tavčar, prav tako javni delavec, ki sta mu zemlja in materinščina žlahtni svetinji. S primernimi pesmimi je večer uvedel in sklenil Moški pevski zbor Dornberk pod taktirko Janka Hareja; lepo množico udeležencev je na koncu pričakalo presenečenje: imeli so namreč možnost degustirati izdelke in vina krajevnih dornberških proizvajalcev.
Potem ko je goste pozdravila predsednica KCLB Franka Žgavec, je Tavčar povedal, da je naslov Harejeve knjige – ZaZemljoInMaterinJezik – “zanimiv in še vedno aktualen”, čeprav “ne zveni zelo moderno”. Gre za sporočilo, ki zaznamuje življenje v Dornberku že vsaj 150 let. O vasi obstaja več knjig, med drugim tista, ki jo je pred šestimi leti napisal župnik Ivan Albreht, Župnija Dornberk v stiskalnici zgodovine. In vendar je Harejeva monografija zrel in sočen sad večletnega zbiranja bogatega gradiva, slik, pričevanj in pripovedi. Avtorja je vedno zanimalo, kako so ljudje živeli, kako je bilo nekoč v Dornberku in okoliških zaselkih, kdo je vodil življenje na vasi, kjer so od nekdaj radi povezovali različne dejavnosti, gospodarske in kulturne. Knjiga zajema obdobje od leta 1849 do propada vseh društev leta 1927. Snov je črpal predvsem iz časopisov, gradiva o društvih je bilo veliko. Tudi zato se je rad “zahvalil” Josipu Furlaniju, enemu prvih goriških časnikarjev in pesnikov, očetu čitalništva, ki mu je omogočil velik del pisanja. Prav tako se je Harej poklonil še nekaj drugim družinam, ki so bistveno prispevale h gospodarskemu in kulturnemu razvoju vasi. Ta vzpon se je začel pred osmimi rodovi, je dejal, sredi 19. stoletja. Padel je fevdalizem in življenje se je popolnoma spremenilo. Ljudje so dobili zemljo in začeli so gospodariti, dobili so šole “v glavnem deželnem jeziku”. Da bi se uveljavila slovenščina, so se z velikim navdušenjem zagnali v razvoj čitalnice in organizirano prosvetno delovanje. Prav čitalnica je bila “mati vseh društev”: menda je bila prva v Sloveniji, o njej že leta 1861 piše v Novicah Furlani, duhovnik, “zelo zavzet in plemenit narodni buditelj, ki je to spodbujal”. Stvar je peljala naprej družina Kerševani. Franc Kerševani je bil vojaški starešina, prvi župan, ustanovitelj vinarskega društva, posestnik in krčmar z izjemnim čutom za organizacijo vsakoletnih prireditev slovenske čitalnice. Veliko dejavnosti, ki jih je on nastavil, se v Dornberku dogajajo še danes, “čeprav v malo bolj skromni obliki kot takrat”. Vipavsko vinarstvo se je rodilo prav v tej vasi. Leta 1872 so ustanovili društvo vinarjev in sadjarjev. Omembe vreden je gotovo tudi Franc Povše, ki je veliko vplival na razvoj vinogradništva na Vipavskem.
Govor je bil še o tem, da so nekateri hitro obogateli, o trtni uši, ki je povzročila zadolževanje in verjetno tudi pojav aleksandrink. Med prvo svetovno vojno je padlo več kot sto vaščanov, vas je doživela katastrofo, življenje se je do temeljev spremenilo, in vendar je “ljudem ostal ponos”. Po vojni je vas najprej doživela izjemen kulturni preporod. Dne 30. oktobra 1921 so obnovili čitalnico v zavesti, da vse lahko izgubijo, ostajata pa zemlja in materin jezik; močan pečat je dal Virgil Šček. V nekaj mesecih je krščanska stran razvila nad 160 društev z deset tisoč člani, katerih glavni namen je bil gojenje jezika. A fašizem je počasi in vztrajno začel uničevati vse, kar je bilo slovenskega. Začel se je “gandijevski upor”, ko so si naši ljudje na vse možne načine prizadevali, da bi ščitili in ohranjali svoj jezik. V Harejevi knjigi so med drugim omenjena imena fantov, ki so šli pet umirajočemu Lojzetu Bratužu Kraguljčke pod okno bolnišnice. Zgodbo pozna Harej že iz otroštva, saj se je spomin na Bratuža vedno gojil. Knjiga v dodatku obravnava še zgodbo o organistu in skladatelju Jošku Saksidi, ki je imel ob sebi “čudovite zborovske soliste”. Kot organist, ki je bil bolj plačan od učiteljev, je začel delovati pod Avstrijo, leta 1903. Ko je prišla Italija, so bili organisti med najbolj preganjanimi… Saksida je note vedno skrival, dnevno je igral pri štirih mašah. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
DD

05.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!