O Komjancu in tavajočih vitezih 412. lovske eskadrilje

Piše: Aljoša Jarc

Predstavitev zanimive publikacije

V petek, 24. maja, sta v goriškem Kulturnem domu Ludovico Slongo in Stefano Lazzaro predstavila knjigo o 412. lovski eskadrilji italijanskega kraljevega letalstva I cavalieri erranti (Tavajoči vitezi). Večer je bil posvečen tudi spominu na pilota lovskih letal Miroslava Mirka Komjanca, ki se je 412. lovski eskadrilji, ki je delovala v Italijanski vzhodni Afriki, pridružil marca 1941.

Večer, ki je potekal pod pokroviteljstvom Občine Gorica, Občine Števerjan, društva Gruppo Amici Velivoli Storici in društva 4° stormo Gorizia, je začel Simon Komjanc, nečak Mirka Komjanca. Simona je pred enajstimi leti presenetil telefonski klic iz Padove, Lazzaro je takrat raziskoval zgodovino 412. eskadrilje, pri tem pa so mu bile v veliko pomoč prav družine pilotov. Klicu je sledilo več obiskov, med avtorjema in družino Komjanc pa se je razvilo pravo prijateljstvo. Prisotne je pozdravil tudi odbornik za kulturo goriške občine Fabrizio Oreti. Pogovor z avtorjema je uvedel prapranečak Mirka Komjanca Danjel Braini.

Slongo je poslušalcem predstavil zgodovino 412. lovske eskadrilje in povedal, da je knjiga nastajala kar štirinajst let. Večino uradnih dokumentov eskadrilje so aprila 1941 skrili v sodček in zakopali na neznani lokaciji v bližini mesta Kombolča (Etiopija), pri pisanju knjige pa sta se glavna avtorja poslužila virov iz britanskih in italijanskih arhivov, neprecenljiva pa je bila prav pomoč družin članov eskadrilje.

Kljub temu da je 412. eskadrilja sestrelila ali uničila največ letal na vzhodnoafriškem bojišču od katerekoli druge enote, ki se je bojevala na tem območju, je italijansko zgodovinopisje povsem pozabilo nanjo. Delno gre pozabo pripisati italijanskemu porazu v vojni. Več avtorjev je sicer v raznih knjigah, ki so bile izdane v zadnjih šestdesetih letih, eskadriljo le omenilo zaradi pomanjkanja podatkov. Enota je pričela z letenjem v Afriki aprila 1940, vojna z zavezniki se je začela kmalu po tem, 11. junija 1940. Italijanski piloti so afriško nebo branili z dvokrilci Fiat CR.32 in CR.42, medtem ko so nasprotniki v prvih mesecih kot lovce še uporabljali fiatom primerljive Gloster Gladiatorje. Italijani so se že v začetku leta 1941 na nebu bojevali proti tehnološko naprednejšim enokrilcem tipa Hawker Hurricane, aprila istega leta je 412. eskadrilja ostala brez letal, osebje pa je prestopilo k pehoti (Battaglioni Azzurri).

Stefano Lazzaro je nato govoril o letalskem asu Mariu Visintinu, po katerem je poimenovano vojaško letališče v Rivoltu. Visintini se je rodil v Poreču leta 1913 in je že med špansko državljansko vojno sestrelil dve nasprotnikovi letali. Bil je zelo metodičen in je mnogo časa posvetil študiju razbitin sovražnikovih letal, da bi tako odkril njihove šibke točke. V Afriki je sestrelil še 15 letal in zaradi tega prejel zlato, srebrno in bronasto medaljo za vojaško hrabrost. Umrl je 11. februarja 1941 v letalski nesreči, ko je z letalom treščil v goro Bizén.

Za konec je Lazzaro opisal še življenje Mirka Komjanca, ki je svojo pot v italijanskem kraljevem letalstvu pričel maja 1937. Šolanje za pilota je opravil v Pulju, Sieni, Orvietu in Torinu. Lazzaro je tudi v knjigi posebno poudaril, kako je bil Komjanc ponosen na slovensko kulturo in kako je odklonil, da bi njegov slovenski priimek poitalijančili. Marca 1940 so Mirka premestili v 413. lovsko eskadriljo v Italijanski vzhodni Afriki, ki je bila sprva nameščena na letališču v Massaui. Prvi bojni let je opravil 11. junija 1940, 22. junija pa se je med francoskim bombardiranjem za las izognil smrti: bomba je na tleh zadela in uničila njegov Fiat CR.42 le nekaj trenutkov, preden se je sam vkrcal na letalo. Med vojno je Mirko sestrelil tri letala, eno zmago so mu še priznali pogojno. Marca 1941 se je pridružil 412. eskadrilji, ki je prenehala delovati že 8. aprila. Med vojno si je prislužil dve srebrni medalji za hrabrost, po smrti pa so ga odlikovali še s križem za vojne zasluge (1955) in še eno srebrno medaljo za hrabrost (1965). Komjanc se je smrtno ponesrečil 2. maja 1941 med vzletom iz Jimme, zaradi goste megle je namreč prezrl anteno in se vanjo zaletel. Posmrtni ostanki se nahajajo v skupnem vojaškem grobišču v Adis Abebi. O Mirku Komjancu je sicer podrobneje pisal tudi Marko Malec v knjigi Na krilih poguma, ki je pri založbi Sierra5 izšla leta 2022.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme