O kaotičnih vrnitvah in novih začetkih

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (17)

“Najprej naj vam iz srca rečem: iskrene čestitke. Čestitam vsem, ki ste potrpeli in prišli do tega trenutka. Dobrodošli spet v živo,” s temi besedami nas je prvi dan prijazno pozdravila ena od profesoric na seviljski univerzi. Podoben odnos so pokazali tudi drugi profesorji: le en teden pred začetkom predavanj smo mislili, da bodo le delno potekala v živo, in nihče ni skrival veselja nad tem, da smo nazadnje lahko vsi prisotni v predavalnicah. Zame so bile profesoričine čestitke na mestu že zato, ker mi je njeno predavalnico uspelo najti v prvem poskusu: med prejšnjo uro sem morala namreč v zadregi smukniti iz razreda, ko je profesor začel govoriti o ekonomiji in podobnih zadevah, ki ne spadajo v moj študijski program.

Priznam, da mi je za zaščitno masko igral nasmešek. Po enem letu sedenja pred domačim ekranom sem tudi jaz navdušena nad vrnitvijo v običajen način poučevanja, kljub temu da je bil ta precej kaotičen: že prvi dan smo morali dvakrat zamenjati predavalnico, prvič zaradi prevelikega števila študentov, drugič zaradi težav z internetno povezavo. Marsikateri profesor nas je v tem tednu poslal domov, češ da v takih pogojih ne moremo začeti dela, saj so bile predavalnice na urniku razporejene z mislijo na to, da bo polovica študentov sledila od doma, in bo treba zdaj najti veliko večje prostore. Vajena tržaškega klasičnega liceja in maloštevilnega oddelka za prevajalstvo ljubljanske fakultete sem se torej prvič znašla v nabito polnih razredih.

Univerza Pablo de Olavide, na kateri opravljam izmenjavo, ima sedež na velikem kampusu izven centra Sevilje. Ne vem, ali sem tak vtis dobila zaradi kampusa ali morda zaradi skupine lokalnih študentov, v družbi katerih sem prvi dan šla v menzo in ki so si nepretrgano izmenjevali trače, toda zdelo se mi je, da sem se znašla na kaki ameriški višji šoli. Rada spoznavam nove stvari, še toliko bolj, ko sem na Erasmusu, vendar se nisem še odločila, ali mi je novo akademsko okolje bolj ali manj všeč od ljubljanskega. Novi začetki so vedno težki: ne le, ko gre za selitev v novo državo, ampak tudi v primeru nove študijske poti.

Že v prejšnjem zapisu sem omenila, da se vsak Erasmus začne pred začetkom fizičnega potovanja; s tem pa nisem mislila samo na dejansko pripravo vse potrebne dokumentacije, ampak tudi na miselno, “psihološko” pripravo, ki jo zahteva zavedanje, da se za toliko časa odpravljaš daleč od doma in pravzaprav od vsega, kar ti je znano. Ta proces se je – vsaj pri meni – začel v trenutku, ko sem od univerze dobila elektronsko sporočilo, da so moji prošnji za izmenjavo ugodili. Najprej me je zajelo olajšanje in silovito navdušenje, takoj naslednji trenutek pa se je ta občutek spremenil v skrb. Spadam namreč med tiste ljudi, ki se na žalost ne moremo izogniti tesnobnemu razmišljanju: kaj pa, če je bila to slaba odločitev? Kaj, če se ne bom znašla, če ne bom dobila prijateljev, če mi pri študiju ne bo uspelo?

Take misli so me presenetile, ne zato, ker bi bile prenagljene – vedno se prezgodaj začnem ukvarjati z vsem, kar bi v določeni situaciji lahko šlo narobe – ampak zato, ker se mi je do tistega trenutka zdelo, da tokrat nimam razloga za tesnobo. Erasmus zame ni več nekaj novega: celo lokacijo, kamor so me sprejeli, sem že poznala. To pa seveda ni dovolj, da bi se izognila stresu novega začetka: tudi brez nenapovedanih težav s stanovanjem bi potrebovala čas za aklimatizacijo, za prilagoditev novi fakulteti in predvsem za spoznavanje novih ljudi, s katerimi bi lahko delila tako lepe trenutke kot tudi skrbi ob bivanju v tujini.

Dejstvo je, da nikoli (in nikjer) ne moreš predvideti vseh morebitnih težav. Prijateljica iz Belgije je dva dni po prihodu v Seviljo dobila hud zobobol in izkazalo se je, da ji bodo morali izdreti dva modrostna zoba, zaradi česar se je morala zanesti na tuj zdravstveni sistem in predvsem na neznanega zobozdravnika, saj bi bila alternativa draga in zamudna nekajdnevna vrnitev v domače kraje. Po začetnem obupu pa ji je uspelo videti tudi pozitivno plat: zobozdravniški poseg je bil tu precej cenejši kot v Belgiji, zaradi česar so se njeni starši priporočili, naj gre zdaj, ko si je že našla zobarja, tik pred koncem izmenjave še enkrat vsaj na zobno čiščenje.

Po dveh tednih bivanja v Sevilji se proces moje aklimatizacije še ni končal. In vendar imam občutek, da mi izkušnja v Granadi posredno nudi veliko oporo: ob vsakem novem izzivu nekje v ozadju mojih možganov tli zavedanje, da je tudi ta težava začasna in rešljiva, da moram potrpeti in počakati, da se stvari uredijo, ker se bo na koncu izplačalo. Če to zavedanje ne bi bilo dovolj za tolažbo, pa si vedno lahko zatrdim: Mojca, če si se živa izvlekla iz večmesečne karantene v tujem mestu, si brez dvoma kos čemurkoli!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme