O Janezu Janši tako in tudi drugače
V PD z dne 11. 4. 2013 je dr. Jože Pirjevec v svojem razglabljanju o utemeljenosti izključitve Janeza Janše iz PEN-a dejal, med ostalim, da je Janša nevaren človek, ki je ob osamosvojitveni vojni za vsako ceno izsiljeval spopad z JLA, da je zgodaj začel kazati avtokratske poteze, pa da gre po izjavi Nika Kavčiča za bistrega človeka, vendar hkrati tudi “za globoko prežetega mistika in velikega duhovnega prevaranta”, ki naj bi ga kot takega občutil tudi sam Pirjevec v aferi v zvezi z njegovim nesojenim nastopom ob Ruski kapelici. Iz navedenih izjav v Pirjevčevem tekstu tako veje, z ničimer utemeljeno namigovanje, da naj bi šlo pri Janši za motenega človeka, kar je neokusen in žaljiv napad na Janševo osebnost in integriteto. Vsak človek, s svojimi vrlinami in slabostmi vred, ima namreč svoje dostojanstvo in mu ga nihče nima pravice blatiti na tak lahkoten način. Sicer pa nisem nikjer zasledil, da bi Pirjevec kdaj posumil v motenost druščine, ki si je po končani drugi svetovni vojni dovolila še malo drugačne grehe, kot jih pripisuje Janši, kot npr. izvensodne množične poboje ljudi, krivih in nekrivih, in to na vagone, kot živino za zakol, pa vzpostavitev in polstoletno vzdrževanje totalitarnega sistema z nasiljem idr.
Ko se Pirjevec pri svojem poskusu demonizacije Janše že sklicuje tudi na tuje namige in citate, bom z nekaj resnimi in tehtnimi dejstvi in izjavami pokazal, da je mogoče gledati na Janšo tudi povsem drugače. To, da je v aferi JBZT Janša kot glavna tarča dvignil na noge slovensko javnost, je danes splošno poznano dejstvo. Prav tako je znano, da je ob odstavitvi s položaja obrambnega ministra v aferi Depala vas 83 povsem prištevnih uglednih javnih in kulturnih delavcev vzelo Janšo v bran in javno protestiralo zaradi “organiziranega razkrajanja legitimnih institucij ustavne ureditve iz smeri dedičev boljševizma in predsednika države” (mišljeno Milana Kučana, prip. avt.). Kot je tudi znano dejstvo, da je kot predsednik slovenske vlade in hkrati predsedujoči Evropski uniji prejel s strani njenih prvakov številna priznanja za dobro opravljeno delo. Tudi ob nedavnem razpadu pomladne koalicije so se mu nekateri ministri zahvalili za sodelovanje, finančni minister Janez Šušteršič pa je pri tem dodal, da mu je bilo sodelovanje z Janšo “v veliko čast”. Tako bo zelo težko prepričati bralce, da gre za moteno osebo pri človeku, ki so ga ugledni ljudje s slovenske in evropske politične scene vzeli v bran ali z njim sodelovali in mu pri tem dali priznanje za dobro opravljeno delo.
Poskus drugačnega portretiranja Janše kot politika in človeka
Sam mislim, da imajo že desetletja ponavljajoči se poskusi politične likvidacije Janše povsem drugačno ozadje. Zelo slikovito ga je npr. ob aferi Depala vas opisal Viktor Gerkman (Aura, V/1994), ko je dejal, “da bliskovit in neodložljiv politični linč Janše kaže, da večji del slovenske politične elite ne prenese v oblastni sestavi politika z značilno neoportunističnim značajskim profilom… Za to elito je poglavitno, da narod spi, ko se lastnini. In da bi narod res spal, je bilo potrebno, da Janša zgubi tiste operativne potenciale, s katerimi bi ga uspel zbuditi. Zato je moral biti radikalec Janša umaknjen ravno zaradi tega, ker je kazal preveč zrcala ozadju srednje poti, kjer so resnica in laž, poštenje in nepoštenje tako lepo pomešani…, in ker ni izkazoval dolžnega spoštovanja do tako imenovanih avtoritet, ker jih pač ni imel za kaj spoštovati…” K čemur bi še dodal, da je Janša tranzicijski levici in njenemu nenasitnemu pohlepu po moči in oblasti na poti tudi zato, ker je zaenkrat, po Pučniku, na pomladni strani edini politik, ki je sposoben zbrati toliko ljudskega konsenza in sposobnih ljudi okrog sebe, da lahko upravljajo državo, in bi tako lahko postal »vogelni kamen nove drugačne slovenske politične stavbe«, kot je to dejal Gerkman.
Slednji še priznava (Aura, X/1993), da spremlja Janšo konfliktnost z okolico, “vendar je vsakršna napadalnost pri njem izzvana od zunaj…Pač ne pozablja tako hitro in ne odpušča zlahka… Je sicer defenzivne narave, vendar je njegovo povračilo težko ubranljivo. Njegova načelnost včasih ni življenjska, morda iz strahu, da bi strpnost privedla do zvodenelosti…” Če mu bo še uspel prehod iz “hudih notranjih dilem, ki jih skriva, v resnoben, zadržan, vendar pa integrativen optimizem z vse več prozorne odprtosti, bi lahko postal katalizator mogočega slovenskega političnega zorenja…” Lahko bi se o Janši še marsikaj reklo, kot npr. to, da je mednarodno ugleden politik, da je sposoben mirno in obvladano prestreči vsakršne udarce, da je mobilizator pomembnega dela slovenskega človeškega potenciala, pa da je zbran, da malo govori in veliko pove ter v glavnem zadene v živo.
O vsakem človeku je, v odvisnosti od zornega kota ali ciljev presoje, tako možnih več različnih mnenj, od katerih verjetno nobeno ni edino zveličavno, ker je sleherni človek kompleksna stvar in svet zase. Zato se izogibajmo enostranskih pavšalnih sodb, lepljenja lahkotnih etiket in predvsem kratenja človeškega dostojanstva, tudi če se s človekom ne strinjamo ali če nam ni všeč. Ne delajmo drugim tega, česar ne bi želeli, da bi kdo drug to storil nam.
Milan Gregorič
