O družini Devetak z ljubeznijo v srcu, predstavitev knjige Enrica Marie Miliča v Trstu

Zgodbe o družinah, ki segajo daleč v zgodovino in ki imajo za sabo dolgo tradicijo, so vsakič posebne. Ljubezen, tradicija in kultura, ki se prenašajo iz roda v rod, ustvarijo nekaj edinstvenega. Še bolj edinstvena in posebna pa je zgodba družine, ki je v letih zgradila pravi biser, gostilno na robu slovenske zemlje. To je zgodba ljubezni in vztrajnosti družine Devetak z Vrha sv. Mihaela, ki že 150 let sprejema v svojo gostilno ljudi z vsega sveta. Ta zgodba je zapisana v knjigi avtorja Enrica Marie Miliča, ki nosi naslov prav Gostilna na robu slovenske zemlje. Knjigo, ki je sicer junija 2023 najprej izšla v italijanski različici z naslovom La locanda ai margini d’Europa, so prejšnji teden predstavili v Tržaškem knjižnem središču. Delo, ki se bere kot roman in daje občutek družinske sage, je v prevodu Matevža Čotarja izšlo letos pri Goriški Mohorjevi družbi. Prav v imenu založbe se je z gostoma večera, gospodarjem gostilne Avguštinom Devetakom – Uštilom in njegovo ženo Gabriello Cottali, pogovarjal Marko Tavčar.

Zgodba družine Devetak je torej pred nekaj leti prepričala tržaškega avtorja, ki tudi sam išče svoje slovenske korenine in se je prav zaradi tega navdušil nad pripovedovanjem in pisanjem dragocenih družinskih spominov. O tem, kako so se člani družine Devetak prvič srečali z avtorjem (ki je bil sicer na tržaški predstavitvi odsoten zaradi službenih obveznosti) in kako je nastala zamisel za knjigo, je navzočim spregovoril Avguštin Devetak. “Zamisel se je rodila že pred leti”, je povedal. Načrt knjige je bil v začetku drugačen, niso pa vedeli, komu bi ta projekt zaupali. “Vse se je začelo pred 180 leti, ko je moj praprapraded imel laboratorij in popravljal čevlje vsem mimoidočim. Babica pa se je odločila, da bo tem mimoidočim nudila še kaj za jesti in za piti.” Tako se je začela zgodba gostilne družine Devetak, Avguštin Devetak je to dolgo tradicijo obdržal, jo posodobil in danes uspešno vodi eno najboljših gostiln v Italiji.

V letih so se člani družine znašli pred številnimi izzivi in tragedijami, kot je bil čas vojne in njegove težke posledice, kljub temu pa so si vsi vedno zavihali rokave in so sadove trdega dela ohranili do danes. Uštili Devetak je med večerom večkrat povedal, da ko so italijansko različico knjige predstavljali vzdolž “škornja”, je bila publika večkrat presenečena ali pa tudi razočarana nad pripovedovanjem o dogajanjih v 19. stoletju v našem prostoru, predvsem pa nad pripovedovanjem o stanju Slovencev v Italiji takrat. Tržaški publiki je Uštili zaupal več osebnih in družinskih anekdot, ki dajejo knjigi poseben pečat, saj omogočajo bralcu, da se vživi v toplino in življenje družine z Vrha. Večkrat je poudaril, da so ženske od vedno imele glavno vlogo v družini in da “imamo srečo, da so ženske držale gor gostilno in hišo”. Ena od tistih nenadomestljivih, čudovitih žensk, ki skrbi za družino in seveda tudi za Lokando, je Avguštinova žena Gabriella. Na torkovem srečanju v Trstu se je najprej predstavila zbranim obiskovalcem, pojasnila, da je sicer doma iz Brescie, da se je slovenščine naučila z leti in prav tako tudi domače kulinarične tradicije. Razkrila je tudi delček ljubezenske zgodbe z Avguštinom, povedala kako sta ustvarila družino, in predstavila njune hčere Saro, Tatjano, Tjašo in Mihaelo. Vse so danes del te čudovite zgodbe in vsaka ima v gostilni in družninski zgodbi svojo vlogo. Po Gabriellinih besedah je bilo jasno, kako sta pomembni ljubezen in spoštovanje do vsakega družinskega člana, prav tako poznavanje lastnih korenin. Prav ljubezen je rdeča nit, ki povezuje člane te čudovite družine, saj, kot je še na koncu povedal Avguštin, “ko izgubiš korenine, izgubiš vse. Lahko imaš toliko denarja, kot hočeš, a ko izgubiš korenine, srce, vero in predvsem ljubezen, si ubog. Če imaš ljubezen v srcu, te nihče ne ustavi.”