Suzin svet

O deklici, ki se ni znala smejati

O deklici, ki se ni znala smejati

Piše Suzi Pertot: Čarobna pravljica o nenavadnem prijateljstvu

Nekoč, morda danes, morda včeraj ali predvčerajšnjim, je nekje živela lepa plavolasa deklica, ki je bila povsem enaka vsem drugim deklicam in vsem otrokom. Le v nečem je bila drugačna: ni se znala smejati.
Mama in očka sta bila tako pridna in skrbna kot vse mame in očki na tem pisanem, širnem svetu in sta imela svojo Majo rada. Bila pa sta zelo zaskrbljena in včasih žalostna. Večer za večerom, ko je Maja spala, sta se zaman spraševala, zakaj se njuna mala hčerka nikoli ne smeje. Maja je imela vse, kar si otroci želijo: živela je v beli predmestni hišici z vrtom, z avtom se je vsak dan vozila v vrtec, imela je lepo število rdečeličnih, veselih prijateljev ter velik koš novih, celih in seveda tudi že razbitih igrač. Tako pač kot vse srečne deklice. Tudi televizijo je rada gledala, pa čeprav sta se mama in očka hudo bala, da se bo Maja nekega popoldneva kar prilepila nanjo. In potem se bo težko našel kdo, ki bi jo znal odlepiti.
Prav zato sta včasih pritisnila na gumbek na televizijskem ekranu: zaslišalo se je “škrt” in ekran se je zatemnil. Ravno ob pravem času, da sta lahko, sicer z velikim trudom, Majo vendarle odlepila od čudežne škatle. Takrat se je Maja najraje odpravila k sosedovemu Marcu, da sta se lahko igrala, ali pa se je zaprla v svojo sobico in listala po slikanicah.
Nekega dne, bil je soparen, a sončen in jasen poletni popoldan, je Maja kar na lepem razburjena poklicala mamo. Z nenavadnim navdušenjem ji je kazala slikanico, ki jo je očka ravno tisti popoldan kupil v mestni knjigarni.
“Glej, mama, glej! Poglej tale drobcena, prijazna bitja. Še nikoli v življenju nisem videla živega škrata. Tu je naslikan. Glej, kako je smešen! Takega škrata bi rada imela za prijatelja”. In ko je Maja to povedala, so se kotički njenih ustec nekako nenavadno podaljšali. Tako, kot bi bila deklica na tem, da se zasmeje. Mama, ki je vse to opazovala, je polna razburjenja stekla k možu in mu povedala o Maji, o škratu, ki bi ga imela doma, in o slutnji nasmeha na njenih licih.
“Takoj moramo ukrepati”, je bil odločen Majin očka, “šel bom v gozdove, našel malega škrata in ga pripeljal k Maji. Pa naj me to stane, kar hoče.
In res sta Majina mama in očka že naslednjega dne hitela v knjižnico in knjigarno, prelistala in prebrskala sta vse gradivo o škratih ter pokupila vse pravljice, knjige in enciklopedije, v katerih je bil govor o škratih in njihovem življenju. Že čez nekaj dni sta se z mrežami, pastmi in vrečami odpravila globoko v gozd, da bi ujela in vklenila škrata.
Lov je bil izredno težaven. Majinim staršem pa so prostovoljno pomagali sosedi, prijatelji in sorodniki. “Poglejte”, je dejal debelušast uradnik, mamin prijatelj, “tole duplo zgleda kot pravo zavetišče škratov, enako je tistemu, ki je naslikano v enciklopediji”.
“In v tem mehkem vlažnem mahu si škrati gotovo hladijo nožice”, je zvedavo rila po mahu suha profesorica z debelimi naočniki, ki je poučevala na isti šoli kot Majin očka.
“Škrati, prikažite se vendar, tu so mreže in pasti, ne boste nam ušli, ne boste se dolgo skrivali”, je vpil Majin sosed, ki je bil sicer po poklicu čuvaj v mestnem zaporu. In vse živo v gozdu je bežalo daleč proč in se skrivalo v travi, brlogih, za drevesi in v grmovju.
Nenavadnemu lovu so seveda iz svojih skrivališč prisostvovali tudi gozdni škrati in kar pokali od smeha, saj vsak otrok ve, da je škrata nemogoče ujeti in vkleniti v verige.
“Vseeno moramo Maji pomagati”, je dejal najstarejši med njimi, ki se je skrival pod dolgo, snežno belo brado. “Prav imaš, Maja potrebuje našo pomoč. Sam se bom skrivoma pritihotapil v njen dom. Delal ji bom družbo, dokler ne bom slišal, da se smeje, tako kot se smejijo vsi otroci”, je navdušeno vzkliknil najmlajši škratek, Podmahom po imenu.
In res je škratek Podmahom skočil na bližnji podeželski avtobus, ne da bi plačal vozovnice seveda, in se odpeljal v mesto, kjer je prebivala Maja. Našel je Majino stanovanje, škratom to ni težko, skočil na balkon, nato v dnevno sobo. Tam je našel Majo, ki se je ravno začela lepiti na televizijo. “Klik” je bilo slišati in televizija je ugasnila, Maji se je zazdelo, da kar sama od sebe. Ozirala se je naokrog, a ni videla nikogar, ki bi lahko pritisnil na gumb. In že jo je nekaj tako požgečkalo po podplatih, da je nerodno mahala z nogami po zraku. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

11.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!