O biserih in lepoti poezije

Neskočna ustvarjalna igra besed

Poezija je biser, ki mi ga nihče ne more vzeti. V njem se zrcalim, ko se selim v duhovne pokrajine misli. Z njim se igram, ko sem srečna, ko živim pomirjeno s sabo in svojo okolico. Razveseljuje me, ko v njem čutim neskončno ustvarjalno igro besed. V njem iščem miru in potešenosti, ko sem nemirna.

Ljubezen do poezije se je v meni dolga leta porajala, plemenitila in se naposled zgoščevala v samostojen pesniški izraz ob poučevanju. Prešeren in Gregorčič, Jenko in Kosovel, Murn in Kette, Balantič in Hribovšek, Puškin in Lermontov. In še prej – moja prva pesniška ljubezen, Katul, in ponosni, preponosni Horacij … In seveda pozabljena polovica: Josipina Turnograjska, Luiza Pesjak, Pavlina Pajk, pa še pesnice Irena Žerjal, Bruna Pertot, Milka Hartman in druge. Generacijam dijakinj in dijakov sem prebirala ter interpretirala iste pesmi, vsakokrat na novo, vsakokrat s prenovljenim žarom in v prepričanju, da je pesem enkratna, neponovljiva, a obenem vsakokrat drugačna, krasna in večna.

V poeziji mi najprej zazvenijo besede, šele zatem dojemam vsebino, pomen, sporočilo. Poezijo doživljam čutno, v prepletu videnja in slišanja. V Župančičevi Dumi globoko začutim bisernobeli smeh (… in pisanih rut so vesele tvoje oči,/ zdravih, rjavih lic in bisernobelega smeha,/ kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg), in zagledam pred očmi plastično izklesano podobo prikupnega in zdravega vaškega dekleta. In vsakič znova me preseneti pesnikova zloženka bisernobeli, izraz, ki s pretanjeno povednostjo povezuje čutne zaznave vidnega in slušnega. Kako je sploh mogoče, da je smeh bel! Podoben biseru? Bisernobel? V kraljestvu Poezije je vse mogoče: ima izjemno moč in sposobnost ustvarjati nove svetove, podobe in asociacije, besedne zveze in igre, ki polagoma prehajajo v splošno rabo in lahko postanejo del vsakdanjega besedišča.

Ko pravimo, denimo, rdeči ali kičasto načičkani obleki, da je kričeče barve, se najbrž ne zavedamo, da gre za podoben prenos pomena kot pri izrazu bisernobel. Barva vendar ne more kričati! Učena literarna veda – literarna teorija – ve povedati, da gre za sinestezijo, tako zelo ljubo francoskim pesnikom dekadence, simbolizma, pa še moderne in modernizma, ki so zamajali temelje klasične poezije. Skratka, naše uho vidi in naše oko sliši.

Zdi se, da smeh vidimo: drobci smeha zvenijo kot svetleči se biseri, ki kotrljajo po tleh, ko se strže nitka bisernih korald. Ali slišiš, kako v belozobem nasmehu odmevata sreča in pristnost  kmečkega dekleta?

Vsako bitje teži k soncu, k svetlobi, ki daje življenje in rast. Človek v svoji vsakdanjosti išče luč dneva in lesk sonca. Predmeti, ki vase ujamejo žar svetlobe, imajo poseben čar, so nam dragi oziroma ljubi. Dragi so tudi v materialnem pomenu, zlasti če so teže dosegljivi in moramo zanje odšteti več denarja, ker so dragoceni. Poleg zlata in srebra zavzemajo med njimi pomembno mesto tudi biseri, stisnjeni v školjko. Ostriga izloča okrog tujka biserovino, ki nastaja počasneje v hladnejših vodah, zato je tak biser bolj dragocen, hitreje pa v topli vodi tropskih morij.

Biseri so lahko naravni – na svetovnem trgu že prava redkost, razen na dražbah – gojeni in sladkovodni. Ker je bilo premalo naravnih biserov, da bi zadovoljevali željo po lepoti, so si na prelomu v dvajseto stoletje na Japonskem zamislili nov način pridobivanja biserov. Okrog tujka – vstavljenega delca biserne matice ali tkiva, okrog katerega se zgošča biserovina, se v dveh do treh letih razvije umetni biser. Gojeni biseri so različnih barv: beli, z roza ali rumenkastim odtenkom, pa tudi temne, črne barve z odtenki pavjega peresa.

Bisere je mitologija povezovala z luno, vodo in žensko, ljudska modrost pa z vsem, kar je izjemno lepo, dragoceno, redko. Grška boginja Afrodita, simbol ljubezni in lepote, se je rodila iz morske pene. Znani italijanski slikar Botticelli predstavlja njeno rimsko vrstnico Venero kot vzniklo iz školjke, ki je hranila utelešenje lepote. Zelo znana je slika holandskega slikarja Wermeera, ki je navdihnila roman Dekle z bisernim uhanom (Tracy Chevalier), po njem pa je nastal tudi scenarij za istoimenski film režiserja Petra Webbra (2004). Biser ponazarja pristno, čisto ljubezen in milino, tudi blaginjo, nedolžnost in brezmadežnost. Na literarnem področju se pogosto pojavlja kot metafora za pesem, jezik, umetniško stvaritev.

Literarna veda primerja strukturo gazel, pesniške vrste perzijskega izvora, oziroma prepletanje rime, ki se pojavlja v vsakem sodem verzu, tkanju in prepletanju nitke v dragocenih perzijskih preprogah ali nabiranju biserov na ogrlico.

Enega izmed najčistejših biserov ljubezenske lirike zagotovo predstavljajo tudi Prešernove Gazele. Sedem pesmi se v ciklu prepleta v preprosto, in obenem umetelno izdelano biserno zapestnico, najlepši ljubezenski dar in poroštvo izvoljenemu dekletu. Spet drugje je biser prispodoba za balado ali romanco, kot lahko razberemo iz uvodne pesmi cikla Jadranski biseri, ki ga je Anton Aškerc poklonil Primorski, ribičem in morju. Pesnik primerja pripovedi zagorelih, od morja preizkušenih ribičev biserom, ki jih zbira na svojem pesniškem čolnu.

Bisere je nanovo odkrila evropska nova romantika. Kot simbol bogastva, razkošja in izobilja se pojavljajo v prozi Oscarja Wilda in v poeziji Charlesa Baudelaira. Naslovi nekaterih literarnih del evocirajo eksotiko ali iskanje življenjskega smisla, denimo Igra steklenih biserov Hermana Hesseja ali Biseri pod snegom Dušana Jelinčiča. Ker se sama poezija pogosto poraja iz bolečine in čustvenega nemira, jo je marsikateri pesnik povezal s prispodobo bisera. Kot se v školjkini lupini okrog tujka mukoma in počasi izloča biserovina, tako se  bolečina v pesnikovem srcu zgošča v pesem. Tako zvenijo verzi v 44. predsmrtnici Simona Gregorčiča:

Srce mi je biserna školjka,

udarcev prepolna in ran;

a v njem pa iz rane mi slednje

nov biser rodi se na dan.

Oton Župančič pa s prispodobo školjke in bisera, ki predstavlja poezijo, zaključuje znamenito domovinsko odo Duma:

Školjka na morskem se dnu razbolela je,

v biser je stisnila svojo vso bol –

srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?

Srce poeta – od nje si bolnó.

Biseri so lahko različnih oblik. Biser nepravilne oblike, v obliki križa ali bumeranga, strokovnjaki imenujejo barok, iz česar se je razvila oznaka za popačen, izkrivljen oziroma bogat in nabrekel umetniški slog. Včasih so iz biserovine izdelovali gumbe, zato je ta imela ne samo okrasno, temveč tudi uporabno vrednost.

A vrnimo se k srčnosti poezije. Kolikokrat se je v našem srcu zgostilo čustvo, kolikokrat se je utrnila solza, bleščeča kot biser! Enkraten, izjemno dragocen in osrečujoč je pogled na bisere jutranje rose ali kristalne snežinke, ki odsevajo skrivnost otroškega čudenja vsakdanjim drobnim stvarem. Zazri se vase, odkrij biser v sebi, da se ti bodo začela jasniti neskončna in večna obzorja poezije.